Press enter to see results or esc to cancel.

Kako to počnejo v deželi tulipanov

Nizozemska ima po Evropskem indeksu uporabnikov zdravstvenega varstva (EHCI) najboljši zdravstveni sistem. Ne samo, da je ocenjen kot najbolj prijazen do uporabnikov in da je Nizozemska pri tem vodilna že nekaj let, še več – vsako leto pri ocenjevanju dobi več točk. In čeprav je zdravstvene sisteme skorajda nemogoče povsem paralelno primerjati med sabo, lahko na kratko pogledamo temeljne značilnosti njihovega sistema.

Reformo zdravstvenega in socialnega varstva so na Nizozemskem uvedli leta 2006, priprave nanjo pa so potekale več kot desetletje. V tem času so se zamenjale vlade, a so temeljne usmeritve ostale enake. Nizozemci radi poudarjajo, da so bili pri njihovi reformi ključni stroka in pacienti, medtem ko so politike in birokrate izločili iz odločanja.

Njihova takratna zdravstvena reforma, ki je postavila temelje sedanjega sistema, je bila celovita:  hkrati so urejali zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, naredili pregledno socialo, preuredili zavarovanja in uvedli franšize, državo razbremenili lastniško in hkrati okrepili njeno regulatorno vlogo, kar pomeni, da so tudi privatizirali izvajalce zdravstvenih storitev …

 

Zasebni bav – bav, konkurenca in možnost izbire

Z našega vidika je zanimivo, da ima nizozemski sistem konkurenco tako na strani financiranja (zavarovalnice) kot na strani zagotavljanja storitev (bolnišnice). Zavarovalnice in izvajalci zdravstvenih storitev so v zasebni lasti, država pa ima močno vlogo nadzornika – regulatorja. Zato temu rečejo dobro upravljana konkurenca. Država nima vloge lastnika, saj so ocenili, da ne more biti hkrati regulator, lastnik, izvajalec itd. Kot regulator mora skrbeti za nadzor, da sistem deluje v korist uporabnika, bolnišnice in zavarovalnice pa so v zasebni lasti, država se ne vpleta v njihovo operativno poslovanje.

Zdravstveno zavarovanje izvajajo zasebne zavarovalnice, ki se pogajajo z izvajalci zdravstvenih storitev in so na ta način najboljši regulator cen, obsega in kakovosti storitev. Imajo 26 zavarovalnic, ki delujejo povezano v devetih skupinah. Prav tako so v zasebni lasti izvajalci zdravstvenih storitev – ti sicer opravljajo javno službo, kar zdravstvo zagotovo je, vendar pa država ni njihov lastnik (javno ≠ državno, kot se pogosto napačno interpretira pri nas).

Zavarovalnice s svojimi paketi pacientom omogočajo, da praviloma lahko sami izbirajo, pri katerem izvajalcu želijo opraviti določeno zdravstveno storitev. Zato v zdravstvu merijo kakovost izvajalcev, vlada pa zbira in redno skrbi za javno objavo teh podatkov.

 

Ključni akterji v zdravstvu

Država oziroma vlada skrbi za regulacijo, vse ostalo se dogaja na ravni zavarovalnice – izvajalci – bolniki. (vir: WHO HIT Netherlands, 2016)

 

Kako se napolni zdravstveni proračun

Z reformo so vpeljali tri stebre zdravstvenega zavarovanja.

  • Obvezno socialno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo
    • Krije kronična obolenja, ki zahtevajo stalno oskrbo in so zato finančno zahtevna.
    • Financiranje s prispevkom od dohodka (9,65 odstotka), pri čemer je višina navzgor omejena (socialna kapica pri 3241 evrih letno).
  • Obvezno pogodbeno zdravstveno zavarovanje
    • Krije osnovno zdravstveno oskrbo: storitve pri splošnih zdravnikih, specialistične preglede in bolnišnične storitve ter babištvo; zobozdravstveno varstvo za zavarovance do 22. leta starosti, medicinske pripomočke, določena zdravila, zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo in porodom, določeni prevoze v zvezi z zagotavljanjem zdravstvenih storitev ter nekatere storitve s področja duševnega zdravja ter psihoterapije.
    • Financiranje iz dveh delov:
      • Nominalna premija, ki jo zavarovanci plačajo neposredno svoji zavarovalnici. Ta premija je za vse zavarovance pri isti zavarovalnici enaka ne glede na tveganje zavarovanca (približno 100 evrov mesečno), zavarovalnica pa mora v zavarovanje sprejeti vse zavarovance ne glede na njihovo zdravstveno tveganje. Za zagotovitev dostopa do zdravstvenih storitev je v sistem vgrajena zdravstvena olajšava, katere vir so splošni davki, prejema pa jo približno tretjina zavarovancev.
      • Prispevek, vezan na dohodek (6,95 odstotka) in navzgor omejen (socialna kapica pri 3573 evrih letno). Ta prispevek plačajo delodajalci, in sicer v zdravstveno blagajno (Health Insurance Fund), ki prispevke razporedi po posameznih zavarovalnicah glede na strukturo zavarovancev. Cilj prerazporeditve je izravnava tveganj med zavarovalnicami (spol in starost zavarovanca, vir prihodka, regija stalnega prebivališča itd.). Samozaposleni plačajo 4,85 % od dohodka s socialno kapico pri 2494 evrih letno.
  • Prostovoljno zdravstveno zavarovanje
    • Krije zdravstvene storitve, ki niso krite s prvima dvema zavarovanjema (storitve, izločene iz košarice pravic v prvih dveh stebrih, na primer zobozdravstvo za odrasle, optični pripomočki).
    • Popolnoma zasebno financiranje.

V sistem je, z namenom, da se zavarovanci zavedajo stroškov zdravstvenega varstva, vgrajeno obvezno plačilo prvih povzročenih stroškov v višini 385 evrov (franšiza), ki se uporablja za vse zdravstvene storitve razen storitev pri splošnem zdravniku, storitev v zvezi z nosečnostjo in porodom ter zobozdravstvenih storitev do 22. leta starosti. Plačilu franšize se je mogoče izogniti, če zavarovanec pristane na določena pravila, kot na primer, da se udeležuje preventivnih programov, obiskuje le izbrane izvajalce zdravstvenih storitev ipd.

Revnejšim prebivalcem na podlagi davčne odločbe omogočajo mesečno pomoč za zdravstvo v višini 78 evrov za samske in 149 evrov za družine.

Čeprav so zavarovalnice v zasebni lasti, zdravstveni računi prihodke iz obveznega zasebnega zavarovanja uvrščajo med javne vire financiranja. Temu ustrezno se je z reformo povečal tudi delež javnih izdatkov za zdravstvo kot delež BDP.

 

Izdatki za zdravstvo na prebivalca in v deležu BDP

V EUR na prebivalca po kupni moči

V odstotku

BDP

Nemčija

4.003

11,1

Nizozemska

3.983

10,8

Švedska

3.937

11,1

Avstrija

3.789

10,4

EU-28

2.781

9,9

Slovenija

1.983

8,4

Vir: OECD Health at a Glance 2016

V zvezi s financiranjem še en podatek: pogosto se v primerjavah financiranja zdravstva navaja delež BDP za zdravstvo, češ da bi s povišanjem tega deleža marsikaj rešili. To je seveda precej poenostavljeno, saj je bistveno bolj pomembno, koliko država ustvari, koliko je razvita in uspešna. Dve državi lahko namenjata enak delež v BDP za zdravstvo, pa je lahko razlika med njima gromozanska. Nizozemska je recimo neprimerno bolj bogata država od Slovenije, bistveno več ustvari in je med top 20 v svetu, njen BDP na prebivalca znaša skoraj 47 tisoč evrov, v Avstriji in Nemčiji 44 tisoč, v Sloveniji le 28 (Vir). Ta podatek velja upoštevati tudi, ko berete finančne podatke – na primer tiste o socialni kapici – v tem zapisu.

Comments

Leave a Comment