Press enter to see results or esc to cancel.

Predvolilna soočenja: populizmi vs. dejanski podatki

Včeraj smo si na TV Slovenija ogledali soočenje, ki se je v velikem delu nanašalo tudi na zdravstvo. Ker gre pri zdravstvu za kompleksen in za razumevanje zelo zahteven sistem, ki obsega že več kot 3,5 milijarde letno, v pogovorih pogosto poslušamo populizme, kot na primer »nočemo ameriškega sistema«, čeprav ga v resnici nihče ne zahteva, saj je dovolj, da se osredotočimo na dobre prakse evropskih držav, kot so Avstrija, Nemčija in Nizozemska. Tudi včeraj je bilo izrečenih nekaj izjav, ki jih je treba opremiti z dejstvi. Brez imen, zgolj izjava, ki ji sledi dejansko stanje.

Izjava 1: Direktor UKC bi moral biti zdravnik, ki pozna sistem, ki pozna, kako deluje, ne pa da so to managerji, ker UKC ni podjetje.

NE NUJNO. Nikica Gabrić, ki v Zagrebu vodi uspešno Kliniko Svjetlost, je nekoč povedal: »Bolnišnica je podjetje, ki zdravi ljudi.« Gre za velike sisteme, ki potrebujejo dobro managersko upravljanje kot vsi drugi. Seveda pa imajo zato zdravstvene institucije z namenom podpore stroki ob generalnem tudi strokovnega direktorja. Mimogrede, izjemen slovenski direktor URI Soča Robert Cugelj je po izobrazbi univ. dipl. inž. strojništva.

Izjava 2: Slovenija nameni 6,7 odstotka BDP pa zdravstvo, Češka 7,4, sosednja Avstrija 8 in moramo vedeti, da s takim deležem odmerjenega denarja za zdravstvo pač ta sistem ne more dobro funkcionirat.

NE DRŽI. Pravilno bi se izjava glasila: Slovenija nameni 8,6 odstotka BDP za zdravstvo, Češka 7,3, sosednja Avstrija 10,4 … Več podatkov v spodnji tabeli, povprečje držav OECD je 9 odstotkov. V primerjavi z razvitimi državami z dobrimi sistemi ima Slovenija res relativno manj denarja za zdravstvo, vendar ima tudi nizek BDP, tako da tudi samo povečevanje deleža ne bi pomagalo. Gospodarsko uspešna država bi pomenila tudi boljše pokojnine, zdravstvo in socialo. Povedano nekoliko bolj po domače: “Pokriješ se lahko toliko, kot imaš dolgo blazino.”

Izdatki za zdravstvo na prebivalca po kupni moči in po BDP v letu 2016 (vir: Health at a Glance 2017)

Izjava 3: Avstrija, Francija, Luksemburg, Nizozemska, Češka dajejo za zdravstvo iz državne blagajne 11 odstotkov sredstev, v Sloveniji damo 3 iz proračuna, vse drugo prispevamo državljani, skratka obvezno dopolnilno zavarovanje, zasebna sredstva. Ali je ob tako nizkih sredstvih iz proračuna mogoče reformirati slovensko zdravstvo in ga postaviti na zdrave temelje?

RAZLAGA. Za take trditve je treba poznati nekaj teorije o zdravstvenih sistemih. Ti so lahko organizirani po:

– Beveridgevem modelu (davki in financiranje iz proračuna),

– Bismarckovem modelu (model prispevkov na plače),

– Semaškovem modelu (povsem državni, npr. Rusija) ali

– tržnem modelu (najbolj tipičen primer so ZDA).

Slovenija ima organizirano socialo po Bismarckovem modelu, ki temelji na plačevanju prispevkov pri plačah, zato so ta sredstva glavnina financiranja tudi pri zdravstvu. Podobno delujejo države, kot so Nemčija, Nizozemska, Francija, Avstrija, medtem ko je za Dansko, Švedsko, Islandijo in Italijo značilen Beveridgev model.

Glede financiranja tako delimo sredstva na javna in zasebna. Ne glede na to, ali govorimo o Bismarckovem ali Beveridgovem modelu, pa tako davke (proračunska sredstva) kot prispevke na plače (sredstva zdravstvenih blagajn, kot pri nas ZZZS), štejemo v JAVNA sredstva. Še več, Nizozemska v javna sredstva prišteva celo zasebna zavarovanja, ki jih je z zakonom opredelila kot obvezna, saj se sicer mladi in zdravi ne bi zavarovali (obvezno pogodbeno zavarovanje).

Razmerja med javnim in zasebnim financiranjem pa so taka (vir: Health at a Glance 2017)

Izjava 4: Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ima poleg nas Slovencev samo v Evropski uniji še Francija.

RAZLAGA. Tudi ta trditev potrebuje kontekst. Ker so javna sredstva v zdravstvu in v pokojninskem sistemu vedno prenizka, jih razvite države vedno kombinirajo z zasebnimi sredstvi. Rekli smo že, da se javna sredstva zbira ali z davki ali prispevki ali tudi kombinacijo obojega. Zasebna sredstva pa se lahko zbirajo na naslednje načine (še posebej ob predpostavki, da želimo še nadalje ohraniti VSE pravice):

  • Z neposrednimi plačili iz žepa. Vsakršna neposredna plačila in nezavarovana doplačila so zelo nesolidarna, saj obremenijo le tiste, ki zbolijo in potrebujejo zdravstvene storitve, ki imajo takrat gromozanske stroške. Mimogrede, na ta način je Slovenija v 2017 zbrala 413 milijonov.
  • S pravimi dodatnimi zavarovanji. Premije pravih dodatnih zavarovanj se vedno oblikujejo glede na določene predpostavke, kot je na primer starost, zdravstveno stanje itd., kar pomeni, da se zavarovalnice prosto odločajo, kakšno ponudbo bodo pripravile za posamezno skupino in kakšna bo premija.
  • Z dopolnilnim zavarovanjem. Tega poznamo in ga najbrž ni treba dodatno opisovati.

Politika je že pozabila, da so se v 90-ih zavestno odločili za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ker je bilo to populistično bolj oportuno. Poenostavljeno rečeno, izbrali so model: »Dajmo vsi po malo, da bomo imeli na koncu vsi vse.« Čeprav občasno slišimo kako besedo o opredelitvi košarice, si slovenska politika nikoli ni upala kaj dosti posegati v pravice, prav tako se je zelo bala kapitalističnih tržnih pravih dodatnih zavarovanj. In glede na izhodiščno izjavo: dopolnilno zavarovanje poznajo tudi v Belgiji.

Izjava 5: O pomenu dodatnih 50 milijonov letno za zdravstvo.

RAZLAGA.  Kako bi lahko kar koli rešili z dodatnimi 50 milijoni za zdravstvo, ko pa je imelo slovensko zdravstvo v 2017 kar 500 milijonov (to je pol milijarde!) več sredstev kot v 2013, pa ni videti, da bi to kaj posebej pomagalo, če ne bomo najprej naredili reda v organizaciji.

Več o tem: V zdravstvu lani pol milijarde več sredstev kot v 2013.

Izjava 6: Nova dajatev bi prinesla več solidarnosti.

RAZLAGA. Ker v Sloveniji živimo v konceptu neto plač, redko kdo pogleda na svojo plačno listo, koliko namenja za zdravstvo. Imamo namreč izjemno visoko stopnjo solidarnosti po dohodku.

Ker je bilo o tem že veliko napisanega, naslednje povezave:

19 tisoč evrov za zdravstvo

Koliko slovenski managerji plačajo za zdravstvo

Ministrstvo za finance o solidarnem zdravstvu

IER o višini prispevkov in obremenitvi plač

Izjava 7: Bi vi podprli večjo privatizacijo zdravstva in večje podeljevanje koncesij, če bi to pomenilo skrajšanje čakalnih dob?

RAZLAGA. Omenjanje privatizacije in koncesij na tovrsten način je ideološka delitev, od katere bolniki nimajo nič.

  1. Za bolnika ni prav nič pomembno, ali je izvajalec v javni ali zasebni lasti, ampak mu je pomembno, če bo dobil kakovostno storitev v razumnem času in s prijaznim odnosom.
  2. Ko v tujih razvitih sistemih omeniš koncesije, te samo čudno gledajo. Izvajalec, ki opravlja zdravstveno službo, ima strokovno znanje in licenco, kar bi moralo zadostovati, da se prijavi na razpisane programe in tekmuje za bolnika s kakovostnimi storitvami in dobrimi cenami. Koncesije bi bilo torej kvečjemu počasi treba odpraviti, saj so povsem odvečen politično-administrativen ukrep.
  3. Pri nas je država hkrati regulator, lastnik, izvajalec in nadzornik, kar so si v osnovi nasprotne vloge. Rezultat pa občutimo bolniki.
  4. Mimogrede, na Nizozemskem in v Nemčiji je skoraj celotna primarna raven zdravstva v povsem zasebni lasti, sistema pa sta v samem vrhu po kakovosti za bolnike.

Več o tem pa so povedali že strokovnjaki:

Kako do zdravega zdravstva

Helena Mole: Pravica, da se postaviš v vrsto, ni pravica

Dr. Igor Gregorič: Ločiti zdravstvo od politike

Bog, ne broj*

Comments

Leave a Comment