Press enter to see results or esc to cancel.

Minister za zdravje Samo Fakin: Pričakovanja so velika

Minister za zdravje Samo Fakin je na vodilnih funkcijah v zdravstvu že več kot 20 let. Devet let je vodil zdravstveno blagajno ZZZS, ki je v tem obdobju uvedla individualne zdravstvene račune za vsakega zavarovanca. V začetku kariere je najprej desetletje opravljal poklic splošnega zdravnika v Trbovljah, nato pa je bil v letih od 1992 do 1994 direktor Zdravstvenega doma Trbovlje. Med letoma 1996 in 2002 je bil direktor bolnišnice Celje; vodenje bolnišnice je prevzel v času, ko se je utapljala v izgubah, a jo je izvlekel iz rdečih številk.  Pred prihodom na ministrstvo je kot predsednik uprave vodil tudi Thermano Laško. O zdravstvu z vsemi svojimi izkušnjami ve veliko, a je kot minister v napovedih zelo previden in napoveduje pristop postopnih izboljšav.

Ministrstvo za zdravje ste prevzeli kot strokovnjak in tudi mnenjski voditelj za področje zdravstva, ki je v svoji karieri zdravstveni sistem dodobra spoznal iz vseh možnih smeri: kot zdravnik, direktor bolnišnice, direktor ZZZS in direktor Thermane Laško. Je vse to poznavanje prednost ali morda kdaj tudi ovira?

Seveda je prednost, če si dobro poučen, žal pa veliko znanja pomeni veliko jasnosti in zato tudi veliko možnih kombinacij, kaj vse bi bilo mogoče narediti. Zato me včasih resno boli glava, ko razmišljam o vseh možnih zapletih. Pričakovanja so velika, njihovo uresničevanje pa je seveda odvisno od številnih vplivov.

Tako kot v gospodarskih družbah bi morali tudi v javnih zavodih imeti direktorji ustrezno izobrazbo, individualne pogodbe, zelo jasne pristojnosti in temu primerno  tudi odgovornosti. Seveda tu ne morem mimo plač direktorjev, ki jih je treba približati tistim v gospodarstvu.

Mineva prvih 100 dni vlade, v tem času ste že morali dodobra zagristi v križe in težave slovenskega zdravstva. Ena največjih težav, ki jo najbolj občutijo pacienti, so zagotovo čakalne dobe in obljubili ste, da jih za vami ne bo več. Kateri so tisti nujni ukrepi, ki jih moramo izvesti, da se to uredi?

Vsak zdravstveni sistem ima za cilj popolno zadovoljitev vseh potreb svojih državljanov. In to je tudi moj cilj. Skrajševanju čakalnih dob smo v letu 2018 namenili dodatnih 35 milijonov evrov, najmanj še enkrat toliko jih bomo v letu 2019. Naj spomnim, da smo v preteklih nekaj letih povečevali plačila nekaterih programov za 20 odstotkov. Prav tako so sedaj v celoti plačane vse storitve na področju rentgenske in ultrazvočne diagnostike. Pričakujemo, da prihodnje leto na primer ne bo več čakanja na magnetno resonanco. Seveda nas čaka še veliko dela pri oblikovanju kliničnih smernic za napotovanje k specialistu.

Ker je plačilo zdravstvenih storitev del bruto plače, je podatek, koliko dejansko prispevamo, ali, če hočete, plačamo za zdravstvo, nekako skrito. Skoraj nikoli ne izpolnimo kakšne položnice ali plačamo v gotovini. Zato je ustvarjen videz, da je zdravstvo zastonj. Ta zastonj pa nas vse skupaj stane dobre 4 milijarde evrov.

V Sloveniji že vsaj 15 let govorimo o zdravstveni reformi. Ste sami kot minister bolj zagovornik velike reforme ali se boste raje lotili postopnega izboljševanja razmer z majhnimi koraki, ki prinašajo spremembe na bolje?

Vsi zdravstveni sistemi na svetu so nenehno v takšni ali drugačni obliki reforme. Tudi Nizozemska, ki se pogosto omenja kot zanimiv primer, svoj sistem nenehno prilagaja in izboljšuje, podobno velja za druge države.

Menim sicer, da beseda reforma ni najboljša, saj predstavlja velike, celo radikalne sistemske premike. Zavzemam se za nenehno izboljševanje vseh procesov, ki tečejo v zdravstvu. Cilj mora seveda biti dostopnost: geografska, kadrovska in finančna, kar pomeni, da lahko kjer koli in kadar koli za svoj denar pridem do zdravstvenih storitev.

Tudi v našem sistemu izboljšujemo procese, v zadnjih letih smo uvedli preventivne programe in referenčne ambulante, ki so namenjene kroničnim bolnikom in predstavljajo pomembno izboljšavo naše osnovne zdravstvene dejavnosti, pa smo jih vpeljali brez kakšnih velikih revolucij.

 

 

Kako pa vidite vodenje in upravljanje naših izvajalcev v zdravstvu, ki delujejo kot javni zavodi?

Zagotovo bo treba delati na učinkovitejšem upravljanju javnih zavodov. Razmisliti moramo, kako spremeniti zakon, da bi jih organizirali po načelih, ki veljajo za gospodarske družbe,  pri čemer seveda ne mislim na ustvarjanje dobička, pač pa na racionalno poslovanje.  Tako kot v gospodarskih družbah bi morali tudi v javnih zavodih imeti direktorji ustrezno izobrazbo, individualne pogodbe, zelo jasne pristojnosti in temu primerno  tudi odgovornosti. Seveda tu ne morem mimo plač direktorjev, ki jih je treba približati tistim v gospodarstvu. Večina bolnišnic je med največjimi organizacijami v okolju, v katerem delujejo, direktorji pa imajo plače celo dva in večkrat nižje od drugih. Ne rečem, da bomo s tem vse rešili, seveda bodo morali potem tudi učinkovito organizirati delo.

Pri svojem delu ste dodobra spoznali tudi druge zdravstvene sisteme. Kateri bi bil morda za nas primerljiv, katere dobre prakse so za nas lahko za zgled in sprejemljive in zakaj?

Idealnega zdravstvenega sistema ni. Težko  in neverodostojno bi bilo posplošeno reči, da imata na primer ali Avstrija ali Švedska dober sistem. Celo mi imamo določene rešitve, ki jih kdo prevzame ali prekopira od nas. Vsaka država pa mora predvsem delovanje zdravstva prilagoditi svojim potrebam, finančnim zmožnostim in trenutnim kulturnim značilnostim. Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije in številnih ekspertov pa priporočajo nekaj skupnih izhodišč: univerzalna košarica pravic, solidarnost pri zbiranju sredstev za zdravstvo in maksimalna možna dostopnost do zdravstvenih storitev. Velik poudarek dajejo tudi preventivi in obvladovanju kroničnih bolezni.

Zelo veliko razpravljamo tudi o problematiki plač  in se radi primerjamo z Avstrijo, ki ima dvakrat večji BDP. Sam bi bil tako za višje plače, vendar se bomo morali najprej osredotočiti na to, da moramo kot država več ustvariti, da bomo lahko razdelili več. Denarja je, kolikor ga je, hkrati pa moramo še močno skrajšati čakalne dobe, poskrbeti za investicije in še kaj. 

Slovenija se, glede na velikost, rada primerja z Estonijo, ne sledimo pa njihovi učinkovitosti javne uprave in prav tako ne digitalizacije, kar velja tudi za področje zdravstva. Kdaj se lahko nadejamo kakovostnega e-zdravstva tudi pri nas, pa ne le e-naročanja in e-recepta, temveč da bi imeli na primer v e-kartonu bolniki navedeno vse v zvezi s svojim zdravjem?

Primera Estonije ne poznam tako natančno, da bi sodil, poleg tega gre pri zdravstvenem sistemu vedno za kompleksne stvari in jih je treba presojati celovito ter v kontekstu. Seveda se strinjam, da nove tehnologije izboljšujejo kakovost, vendar pa ne smemo pozabiti na dobro organizacijo in človeški kapital.

Novembra je izšla najnovejša publikacija Health at a Glance, ki nas vedno znova spomni, kje je slovensko zdravstvo dobro in kje ne. Slovenija je še vedno ena vodilnih pri najnižji stopnji umrljivosti dojenčkov, dobro zdravimo srčno žilne bolezni, slabo pa nam kažejo podatki pri možganski kapi in zdravljenju rakavih obolenj. Prav tako smo še vedno v samem vrhu pri samomorih. Kaj lahko storimo na teh negativnih področjih, da bi dosegali uspehe kot na nekaterih drugih področjih?

Zelo sem vesel rezultatov, ki nas na nekaterih področjih uvrščajo v sam svetovni vrh. Še bolj pa bom vesel, ko bomo rezultate izboljšali tudi na ostalih področjih in na tem bomo zagotovo delali. Ne smemo pa pozabiti, da ni samo zdravstvo tisto, ki vpliva na pričakovano življenjsko dobo, na smrtnost in obolevnost. Zdravstveni sistem ima na to vpliv le v 20 odstotkih, pomembni so tudi drugi dejavniki.

Predvsem ne smemo pozabiti, da  se potrebe nenehno povečujejo tudi zaradi staranja prebivalstva in novih tehnologij, napredka in razvoja v zdravstvu. Prav tako smo močno v zaostanku pri naložbah v opremo in v stavbe, naše najmlajše bolnišnice so stare že preko 40 let, UKC Ljubljana je bil zgrajen leta 1975, prenovo potrebujejo stara travmatološka klinika, infekcijska klinika itd. In ne nazadnje, še 150 milijonov evrov je potrebnih za uvedbo dolgotrajne oskrbe.

V zadnjem času iz zdravstva pogosto poslušamo o pomanjkanju zdravnikov in medicinskih sester. Slišimo tudi zgodbe o odhodih v tujino in celo o tem, kako tuje bolnišnice pri nas novačijo naše zdravnike, da bi odšli k njim, pri čemer jim ponujajo dobro plačilo, urejene razmere, stanovanje, učenje jezika … kaj lahko naredimo, da dobre ohranimo doma?

Veliko se govori o odhodih v tujino, številke pa kažejo, da je v zadnjih desetih letih pri nas v zdravstvu vendarle zaposlenih 4000 ljudi več. Pa tudi same številke je treba gledati v kontekstu in jih pravilno interpretirati. Na primer, Grčija ima največ zdravnikov na prebivalca, pa to še nič ne pove o kakovosti njihovega zdravstvenega sistema, ki je daleč od dobrega in stabilnega.

Zelo veliko razpravljamo tudi o problematiki plač  in se radi primerjamo z Avstrijo, ki ima dvakrat večji BDP. Sam bi bil tako za višje plače, vendar se bomo morali najprej osredotočiti na to, da moramo kot država več ustvariti, da bomo lahko razdelili več. Denarja je, kolikor ga je, hkrati pa moramo še močno skrajšati čakalne dobe, poskrbeti za investicije in še kaj.

Kako vidite vlogo ZZZS in zavarovalnic v našem zdravstvenem sistemu? Bi bili naklonjeni temu, da vsi ti akterji postanejo bolj aktivni in konkurenčni zakupniki zdravstvenih storitev za svoje zavarovance?

Ena izmed ključnih nalog zdravstvenega ministrstva je, da natančno opredelimo naloge in pristojnosti ključnih deležnikov. Menim, da morajo imeti zavarovalnice vsa pooblastila na področju finančnega poslovanja z izvajalci zdravstvene dejavnosti. Imajo lahko tudi pomembno vlogo pri obvladovanju stroškov in zagotavljanju dodatnih sistemskih virov za potrebe pacientov. V sistemu nam manjka precej denarja, pa nimam v mislih  čakalnih dob. Predvsem ne smemo pozabiti, da  se potrebe nenehno povečujejo tudi zaradi staranja prebivalstva in novih tehnologij, napredka in razvoja v zdravstvu. Prav tako smo močno v zaostanku pri naložbah v opremo in v stavbe, naše najmlajše bolnišnice so stare že preko 40 let, UKC Ljubljana je bil zgrajen leta 1975, prenovo potrebujejo stara travmatološka klinika, infekcijska klinika itd. In ne nazadnje, še 150 milijonov evrov je potrebnih za uvedbo dolgotrajne oskrbe.

Menim sicer, da beseda reforma ni najboljša, saj predstavlja velike, celo radikalne sistemske premike. Zavzemam se za nenehno izboljševanje vseh procesov, ki tečejo v zdravstvu. Cilj mora seveda biti dostopnost: geografska, kadrovska in finančna, kar pomeni, da lahko kjer koli in kadar koli za svoj denar pridem do zdravstvenih storitev.

Zakaj po vašem mnenju povprečen Slovenec še vedno misli, da je zdravstvo zastonj?

Ker je plačilo zdravstvenih storitev del bruto plače, je podatek, koliko dejansko prispevamo, ali če hočete plačamo za zdravstvo, nekako skrito. Skoraj nikoli ne izpolnimo kakšne položnice ali plačamo v gotovini. Zato je ustvarjen videz, da je zdravstvo zastonj. Ta zastonj pa nas vse skupaj stane dobre 4 milijarde evrov.

V času vašega vodenja ZZZS se je zamenjalo devet  ministrov za zdravje. Kdo je po vašem mnenju naredil največ pozitivnega za slovensko zdravstvo, katere so tiste dobre, pozitivne plati, ki so ostale?

Vsak minister prispeva kaj svojega k izgradnji zdravstvenega sistema. Vendar je te uspehe treba premišljevati z zadostne časovne distance, ki nikakor ni nekaj let, ampak desetletje ali dve. Ker sem prej govoril o usmeritvah Svetovne zdravstvene organizacije, naj omenim dva velika javnozdravstvena zakona: omejevanje porabe alkohola in tobaka.

Če povzameva, kaj bodo torej vaše prioritete v prihodnjih letih, predvsem na področju zakonodaje, kje boste začeli?

Kot veste nas pri oblikovanju zakonodaje med drugim usmerja tudi koalicijski sporazum te vlade. Zato se bomo v prihodnjem letu lotili priprave predloga Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Za osnovo nam bo služil že pripravljen predlog, ki pa ga je seveda potrebno v nekaterih delih spremeniti, dopolniti, mu kaj odvzeti in tako dalje.

V povezavi z ureditvijo pravic in financiranja v zdravstvu je tudi priprava predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi. Na tem področju je že pripravljen osnutek, ki ga bo potrebno doreči, predvsem na področju financiranja. Trenutno v Krškem, Celju in Dravogradu potekajo pilotni projekti, za katere smo šest milijonov evrov pridobili iz kohezijskih sredstev. Gotovo bodo ugotovitve pilotnih projektov koristile pripravljalcem predloga zakona.

Precej dela nas čaka tudi na področju kakovosti in varnosti. Tudi na tem področju ob finančni podpori EU že potekajo določene aktivnosti, njihove ugotovitve pa bodo koristne pri pripravi Zakona o kakovosti in varnosti v zdravstvu. Kot sem napovedal direktorjem zdravstvenih ustanov na srečanju na Debelem rtiču, bomo prihodnje leto pripravili tudi predlog zakona o vodenju in upravljanju javnih zdravstvenih zavodov. Tega sicer koalicijski sporazum ne predvideva, vendar se mi zdi ključen zato, da z njim opolnomočimo vodstva javnih zdravstvenih zavodov. Tako ne bo več izgovorov, da imajo pri urejanju zvezane roke. Dobili bodo moč in odgovornost za vodenje.

V kratkem načrtujem tudi zadnje sestanke, s katerimi bomo uskladili pravilnik o poklicnih boleznih, in upam, da ga bomo lahko v življenje poslali še letos.

 

Petra Juvančič

Comments

Leave a Comment