Press enter to see results or esc to cancel.

V zdravstvu potrebujemo partnerski odnos in konsenz o prioritetah

V Ljubljani je danes potekal posvet o razvoju slovenskega zdravstva, na katerem sta spregovorila predsednik uprave Vzajemne Aleš Mikeln in prof. dr. Samo Zver, predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana. Mikeln je javno zdravstvo definiral kot »tisto zdravstvo, ki mi omogoča, da ko zbolim, ne bankrotiram«. Prof. dr. Zver pa je med drugim opozoril, da velikokrat ne pogledamo računov, ko gremo iz bolnišnice ali lekarne. »Če bi to storili, bi vedeli, da za denar, ki ga imamo, dobimo zelo veliko.«

 

Aleš Mikeln: V zdravstvu smo še vedno v starih samouporavnih socialističnih časih

Mikeln je v pogovoru poudaril, da se moramo pri lotevanju sprememb v zdravstvu vedno vprašati, kaj pomeni za bolnika kakovostno zdravstvo. »To pomeni, da dobimo storitev takrat, ko jo potrebujemo, in da je storitev v skladu s pričakovanji. Ne pa da bolnik najprej išče veze in poznanstva, nato storitev še plača in potem upa, da bo vse v redu.«

Pri pravih dodatnih zavarovanjih, ki jih ponuja več zavarovalnic v Sloveniji, ima vsak zavarovanec natančno pogodbo s pravicami in obveznostmi, ki je zavezujoča in iztožljiva, zato so pravice zavarovancem s tem zavarovanjem v vzporednem sistemu dostopne takoj. Tu deluje konkurenca. »Zakaj je konkurenca dobra? Da si plačniki konkuriramo med sabo. Na ta način tekmujemo, da strankam ponudimo, kar se da največ. Hkrati pa nas zanima, koliko bomo za to plačali in se pogajamo z izvajalci.«

Opozoril je, da je mora biti javno zdravstvo temelj, vendar pa je izraz prevečkrat zlorabljen za to, da se brani državno zdravstvo. »Če hočemo kakršno koli spremembo, bomo morali odmisliti državno. Ni pomembno, kdo je izvajalec javnega. Najboljša definicija zame je: javno zdravstvo je tisto, da ko zbolim, ne bankrotiram.«

Če meni kot delodajalcu zaposleni zboli, ga želim čim prej nazaj. Danes imamo pa situacijo, ko zaposleni zboli, pol leta čaka na specialista, še pol leta na poseg, pa ga eno leto nimaš. Nič ti ne pomaga, če ZZZS krije stroške bolniške, ti delavca nimaš.

Predlogov za spremembe je veliko, potrjen pa bo tisti, ki bo užival širok konsenz strokovne javnosti. »Pogovarjati se moramo o kakovostnih spremembah, ne spremembah kar tako. Nikoli se ne bomo v vsem strinjali, v večini pa bi se morali. S postavljanjem pred dejstvo pa se v gospodarstvu ne da funkcionirati,« je dejal Mikeln.

 

V zvezi s predlogi glede ukinitve dopolnilnega zavarovanja meni, da tu ne gre za stroko, temveč ideologijo in zavajanje ljudi. »Govoriti, da ni solidarno, je čisto zavajanje. Imamo več različnih solidarnosti, ena je dohodkovna – na ta način zberemo 70 odstotkov denarja. 15 odstotkov zberemo zavarovalnice po medgeneracijski solidarnosti. Samoplačništvo pa je tisto, ki je nesolidarno.« Poleg tega je treba gledati plačila posameznika za zdravstvo v celoti, torej tudi tisti del, ki ga plačujemo od bruto bruto plače.

Mi smo v zdravstvu še vedno v starih samouporavnih socialističnih časih, kjer večina misli, da je vse zastonj. Če bi sami plačevali namesto iz bruto plače, bi videli, kako je s tem. Danes nam pripada vse, a samo na papirju. V praksi se pa postaviš v čakalno vrsto.

Ob tem je poudaril, da se tudi njemu premija dopolnilnega zavarovanja zdi previsoka. A bremena je na dopolnilno zdravstveno zavarovanje prenašal ZZZS, s čimer se je reševala slaba finančna situacija javne zdravstvene blagajne. Obenem zavarovalnice le doplačujejo odstotek zdravstvenih storitev, zato je logično, da bo premija vse dražja, saj se vsako leto porabi vse več v zdravstvu. Da bi pa zato ukinili dopolnilno zavarovanje, je po njegovem mnenju absurd. »Marsikatero storitev zavarovalnice krijemo v vrednosti 90 odstotkov. Presodite, če je to sploh doplačilo. Odločati pa ne smemo o ničemer, vse je v rokah ZZZS.«

 Trenutne premije DZZ so tudi po moji oceni previsoke. A z lahkoto bi jih z določenimi sistemskimi rešitvami takoj zmanjšali, samo malo dobre volje je treba. Zmanjšajmo doplačila vsaj na stanje pred ZUJF. Ni normalno, da moramo plačevati tudi najnujnejša stanja. 

 

Prof. dr. Samo Zver: V Sloveniji smo naravnani tako, da sposobne ljudi odbijamo od sebe

Prof. dr. Zver je opozoril, da slovensko zdravstvo za vložena sredstva ljudem omogoči veliko. »Vsak, ki je bolan, dobi tisto, kar potrebuje. Lahko se primerjamo z najboljšimi državami na zahodu. Težava pa je, da ljudje tega ne cenijo, ker tega niti ne vedo,« je dejal.

Med težavami, ki jih zaznava pri delu v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana , je to, da se predstojniki oddelkov ukvarjajo z ekonomskimi vprašanji, medtem ko potrebnega znanja za to nimajo. »Vodim oddelek, ki letno obrne 40 milijonov evrov. Marsikaj sem naredil, da je denar ostal, kjer je prej odtekel drugam. Vseeno pa dobiš določena sredstva, nimaš pa ljudi, ki bi bdeli nad tem, obračunavali. Take stvari nas tepejo.«

 

 

Po njegovem mnenju mora država povedati, kaj hoče v zdravstvu in kje naj bodo prednostne točke. Poleg tega pogreša partnerski odnos – tako med zdravstvom in politiko kot tudi denimo zdravstvom in farmacijo. Glede partnerstva z odločevalci Zver pravi, da ga nikoli nihče ni povabil k dialogu. »Ponavadi potem pridem kar sam. Redko kje pa mi omogočijo, da pridem dvakrat,« je dejal. Stroko po njegovi oceni redko kdo posluša.

Izpostavil je še birokratske ovire v zdravstvu. »Vse gre na trdo, nič ne gre tekoče. V Sloveniji smo naravnani tako, da sposobne ljudi odbijamo od sebe je še dodal Zver.

 

Comments

Leave a Comment