Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Preprosto o zdravstvu

Ko sem imela pred skoraj dvema desetletjema prvič možnost sodelovati v pogovorih o zdravstvenem sistemu, so okoli mene sedeli sami starejši modri možje, ki so pričakovali, da srkam njihovo znanje in da sem bolj ali manj poslušna. Potem sem v mednarodnem sodelovanju spoznavala zdravstvene sisteme drugih držav in ob tem ugotavljala, da so izjemno kompleksni, težko primerljivi, saj so pogojeni z družbenim kontekstom posamezne države, njenim razvojem, višino BDP ter še marsičim. Potrebovala sem desetletje izobraževanja in sodelovanja z domačimi in tujimi strokovnjaki, da sem si sčasoma upala začeti primerjati in sklepati.

 

Kaj je torej po mojem mnenju kakovostno zdravstvo? Odgovor je bistveno bolj preprost, kot si upamo priznati, in ni zavit v tančico kompleksnih definicij, ki jih rada postavlja (zdravstvena) politika. Ko zbolimo, si želimo kakovostnih zdravstvenih storitev, ki so nam dostopne v razumnem času. Da takrat, ko imamo v rokah napotnico, jasno vemo, na koga se obrniti in kdaj bomo na vrsti. Da ne ležimo v dotrajani, že skoraj stoletje stari bolnišnici v neklimatiziranih prostorih. Ter da nas za tistim steklenim okencem v sprejemni pisarni in za vrati ambulante vedno pričaka prijazno osebje. Želimo si zdravstva, v katerem so nam institucije, kot je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), v vsakem trenutku zmožne pojasniti naše pravice in obveznosti. In v vsakem trenutku dodeliti osebnega zdravnika, ko nam dosedanji ni več na voljo. Zdravstvo, ki ne deluje po modelu: znajdi se.

V razpravah o tem marsikoga zanese v primerjave z ZDA, kar je povsem nepotrebno, saj imajo neverjetno drag in tudi neučinkovit sistem. Primere dobre prakse imamo v veliko bolj socialno naravnani Evropi, tako da nam po rešitve ni treba daleč. Dovolj je že pogled čez severno mejo, malce dlje pa recimo na Nizozemsko. A če že omenjamo ZDA: ne pozabimo, da prav tja tudi Slovenci pošiljamo najbolj občutljive primere, kot je bil nedavno Kris, tako da jim razvoja gotovo ne smemo oporekati.

Ker zdravstvo prej ali slej potrebuje vsakdo od nas, je nujno, da mora biti javno in univerzalno dostopno. To nikakor ne pomeni državno, kot si pri nas rada predstavlja politika, saj državno pomeni politično upravljano, pomeni kadrovanje v svete bolnišnic in drugih javnih zavodov po metodi »naši-vaši«, pomeni razdeljevanje poslov na sumljive načine, o katerih potem poročajo mediji, medtem ko je skrb za bolnika tovrstnim dušebrižnikom običajno postranskega pomena (razen seveda, ko iščejo zveze in poznanstva zase).

Javno zdravstvo pomeni, da se sredstva za najpomembnejše zdravstvene pravice zbirajo bodisi z davki ali prispevki v javnih zdravstvenih blagajnah (pri nas ZZZS) ali zavarovalnicah, ki jih potem razporejajo glede na potrebe prebivalstva. Na razpisane javne programe se lahko prijavijo izvajalci z ustreznim strokovnim znanjem in licencami, ki za bolnike tekmujejo s cenami in kakovostjo, s čimer se spodbujata učinkovitost ter razvoj.

Ti so lahko bodisi javni bodisi zasebni (v nasprotju s prevladujočimi političnimi prepričanji je to za bolnika popolnoma vseeno), pomembno je le to, da delajo dobro, da ustrezno izpolnjujejo javni program in ne nazadnje, da država sistem dobro regulira in nadzira. Pri nas pa sta država in politika hkrati regulator, lastnik, izvajalec in sam sebi tudi nadzornik, kar so vloge, ki imajo med sabo povsem nasprotujoče interese. Rezultate opazujemo v praksi.

Seveda se je dobro zavedati, da zdravstvo ni brezplačno, česar v svoji mladi državi še nismo dobro osvojili, saj tistih 13,45 odstotka, ki jih plačujemo za zdravstvo pri bruto plači, našim očem ni vidno. Čeprav gre za visoke številke, jih praviloma ne poznamo, še posebno pa jih nočejo na svojih plačilnih listah gledati visoko izobraženi in sposobni kadri z vrhov našega gospodarstva, saj pri prispevkih nimamo socialne kapice in gredo te številke v nebo – ne nazadnje pa si morajo tudi ti v primeru bolezni storitve vseeno poiskati samoplačniško.

Velja spomniti, kako je bilo po osamosvojitvi naše države, ki je morala na novo postaviti tudi socialne sisteme, sploh uvedeno obvezno in dopolnilno zavarovanje. Za dolgoročno vzdržnost in zagotavljanje stabilnosti financiranja zdravstva je ključna kombinacija javnega in zasebnega financiranja. Zgolj javno financiranje imata, na primer, Kuba in Severna Koreja, kar nam ne more biti ravno cilj v razvoju države.

Z vidika univerzalne dostopnosti je gotovo nujno, da je temelj zdravstva javno financiranje, kar imamo pri nas urejeno z obveznim zavarovanjem s prispevki po Bismarckovem modelu. Zasebno financiranje pa lahko poteka na tri načine. Prvič, z neposrednimi plačili v primeru bolezni, kar je bilo pri nas družbeno in politično nesprejemljivo, saj bi to zelo obremenilo starejše, ki največ potrebujejo zdravstvene storitve.

Drugič, s komercialnimi dodatnimi zavarovanji, ki so posel, pri katerem zavarovalnice lahko zavarovance presojajo glede na starost in zdravstveno stanje, poleg tega so ta zavarovanja pogosto povezana tudi z zmanjševanjem pravic iz obveznega zavarovanja. In tretjič, opcija, za katero so se odločili naši politiki: dopolnilno zdravstveno zavarovanje, saj sta bila takrat osnovni pogoj in izhodišče, da je državljanom na voljo široka košarica pravic in da so hkrati tveganja tako razpršena, da jih z relativno nizkimi premijami pokriva skoraj celotna odrasla populacija.

Danes je tako pri nas približno tri milijarde evrov za zdravstvo zbranih s prispevki na plače in jih upravlja ZZZS, 500 milijonov pa prek dopolnilnega zavarovanja na zavarovalnicah. A pozor, to ni vse. Kljub obema zavarovanjema se je pri nas razmahnilo še za slabih 500 milijonov evrov plačil iz žepa oziroma samoplačništva!

To pomeni, da mnogi v primeru bolezni iščejo alternative zunaj javnega sistema, kar gotovo ni dober signal. Razočara pa še en podatek: naš celotni zdravstveni proračun je še pred nekaj leti vključeval tri milijarde, danes obsega že štiri. To je milijarda denarja več, zato se lahko upravičeno vprašamo, kaj se je s tem izboljšalo za bolnike. Vprašanja čakalnih dob z dodatnim denarjem gotovo nismo rešili, saj so vse daljše, samoplačništvo pa raste.

Prav to potrjuje, da bi se morali v naši državi vprašati, kako izboljšati organizacijo v zdravstvu. Običajno sta dobra organizacija in red že pol narejenega, a pri nas se na žalost s tem neradi ali nočemo ukvarjati. Precej lažje je namesto konkretnih dejanj leporečiti o popularnih vprašanjih solidarnosti in pravičnosti, čeprav posameznik pri minimalni bruto plači letno za zdravstvo nameni okoli 1800 evrov (kar ni malo!), nekdo z menedžersko plačo celo 24.000 evrov in več

Na vse to dodajmo še samoplačništvo, ko si kupujemo zdravila ali želimo hitro k specialistu. Ne glede na to smo danes tik pred tem, da politika prihodnji teden korenito poseže zgolj in samo v spremembo sistema financiranja prav iz razloga še večje solidarnosti. Ob tem ne veljajo strokovna mnenja o nujnosti celovite zdravstvene reforme, ki prihajajo z vseh strani, tako ZZZS kot ministrstva za finance, fiskalnega sveta in drugih organizacij.

Še več, sprejemanje nove zakonodaje poteka čez palec in brez dolgoročnih finančnih projekcij, ki so v socialnih sistemih, kot so zdravstvo, dolgotrajna oskrba in pokojnine, nujne. To so sistemi, ki najbolj občutijo posledice demografskih trendov, staranja prebivalstva oziroma, povedano enostavneje: vsi bomo vse dlje živeli in želeli živeti čim bolj kakovostno. V zdravstvu so na voljo vse boljše metode zdravljenja, naprednejša zdravila in vsak od nas bo želel v primeru bolezni dobiti najboljše. To je povezano s stroški in zdravstvo zato ne bo nikoli cenejše. Kdor to govori, namenoma zavaja.

Kot državljanko me torej danes skrbi. Že dolgo spremljamo nestabilnost financiranja pokojninskega sistema in mizerne pokojnine. Že dolgo razpravljamo o nujnosti dolgotrajne oskrbe, ki je ni. Že dolgo nas v zdravstvu vodi populizem pred stroko. Nestrpno čakam na politiko, ki bo znala delati tisto, kar je prav, in ne samo tistega, kar je lažje.

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo, sobota, 14. december 2019: Preprosto o zdravstvu.

 

 

Comments

Leave a Comment