Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Več denarja, čakalne dobe pa daljše

Petra Juvančič, foto: Blaž Samec

Pred odstopom vlade je bilo v medijih zaslediti razpravo o čakalnih dobah v zdravstvu. Nacionalni inštitut za javno zdravje je v okviru rednega spremljanja podatkov ugotavljal, da se nedopustno dolge čakalne dobe podaljšujejo, medtem ko je minister za zdravje Aleš Šabeder izjavil, da podatkom o čakalnih vrstah ne verjame in da ne ve, ali jih na NIJZ ne znajo ali nočejo urediti. Na netočnost podatkov je pred dnevi opozoril tudi zdravstveni inšpektorat, ki ugotavlja, da v skoraj polovici primerov podatki niso resnični in ažurni. Sam problem čakalnih dob v našem zdravstvu sicer ni novost, saj se o vse težji dostopnosti do zdravstvenih storitev pogovarjamo že 15 let.

Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo kot zavarovanci in bolniki, je povsem enostavno: zakaj v vseh teh letih tega nihče ni vsaj deloma rešil oziroma poskrbel vsaj za urejenost in transparentnost podatkov in evidenc?

 

Čakalne dobe niso samo slovenska posebnost. Velike težave s tem imajo na primer na Švedskem in v bogati Norveški, ki sta z leti postala primera, kako se čakalnih dob ne da rešiti samo z denarjem. Tudi v Sloveniji lahko vidimo, da so v obdobju pred krizo, v letu 2008, odhodki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije znašali 2,2 milijarde, medtem ko so za letošnje leto napovedani že v višini 3,3 milijarde evrov. Tako je danes samo v javni zdravstveni blagajni 1100 milijonov več denarja za zdravstvo letno kot pred dobrim desetletjem, pa vendar so se ves ta čas čakalne dobe podaljševale. Seveda poraba v zdravstvu narašča zaradi staranja prebivalstva in s tem povezanih povečanih potreb po zdravstvenih storitvah, vpliva tudi uskladitev plač v zdravstvu in tako naprej. Pa vendar bi se moral vsak razumen gospodar ob tako zelo povečanih odhodkih vprašati, kako se to odraža na storitvah za uporabnike.

 

Po drugi strani je Severna Makedonija, ki ima sicer v svojem zdravstvu veliko problemov, pred leti začela težave s čakalnimi dobami urejati organizacijsko in z vzpostavitvijo online sistema, ki omogoča naročanje na zdravstvene storitve preko posebnega portala v realnem času. S tem so rešili težavo čakalnih dob in jih marsikje navajajo za zgled. A kot rečeno, njihovo zdravstvo ima druge izzive, ki v veliki meri izvirajo tudi iz tega, da so revna država z nizkim BDP (dobrih pet tisoč evrov na prebivalca, v Sloveniji 22 tisoč) in ob tem tudi nizkim deležem BDP za zdravstvo (6,5, v Sloveniji 7,9 odstotka).

 

Kako pravzaprav deluje zdravstvo brez čakalnih dob? Pred časom je to zanimivo opisal prof. Kerry D. Olson s Klinike Mayo v pogovoru z našim zdravnikom dr. Alojzem Ihanom: “Neredko se zgodi, da zjutraj prvič vidim pacienta, ki ima na vratu nekakšen tumor. Naročim biopsijo, ki jo opravijo med istim pregledom, naročim še PET-tomografijo, ki jo opravijo takoj po pregledu, ob rezultatih izvidov pa se nato še isti dan posvetujem o operaciji z dvema ali tremi kolegi drugih specialnosti. Anestezist medtem že opravi potrebne preglede in preiskave, da lahko popoldne skupaj s plastičnim kirurgom že govoriva s pacientom o operaciji in je naslednji dan že operiran. To je rutina na kliniki Mayo.”

 

Pustimo tokrat ob strani razprave o ameriškem zdravstvenem sistemu, v katerem je klinika Mayo zagotovo primer izjemne znanstveno-raziskovalne institucije in bolnišnice. Cilj v slovenskem zdravstvu nam mora biti, da bolnik dobi zdravstveno storitev takrat, ko jo glede na zdravstveno stanje potrebuje, in ne šele takrat, ko jo bosta morda načrtovala ZZZS in izvajalec zdravstvene storitve, pri čemer bosta bolnika dolge mesece pustila v negotovosti.

 

Če želimo to doseči, potrebujemo troje:

  • Najprej kakovostne podatke, česar, kot je razbrati iz ugotovitev inšpektorata, očitno nimamo. V informacijski dobi 21. stoletja se zdi skoraj nepredstavljivo, da v Sloveniji nimamo enotne centralne elektronske baze čakalnih dob, ki bi nam omogočala kakovostno poročanje oziroma vnašanje podatkov bolnišnic, s tem pa tudi prečiščene sezname čakajočih in transparentnost. Celo Hrvaška, ki je zadnja leta pri zdravstvu daleč od zgleda, je že pred leti uvedla transparentne elektronske sezname, ki jih bolnišnice objavljajo na svojih spletnih straneh, bolniki pa lahko stanje preverijo s šifro, pod katero so vodeni v evidenci. Urejeni podatki so v času, ko imamo za to na voljo vso tehnologijo, samo stvar organizacije in volje. Ki je očitno ni.

 

  • Drugo, kar nas čaka in s tem mislim predvsem ZZZS, je boljše načrtovanje zdravstvenih storitev na podlagi potreb prebivalstva in demografske slike, ki je jasna in predvidljiva. Sedanji način dogovarjanja o obsegu in cenah zdravstvenih storitev s Splošnim dogovorom je preživet in neučinkovit in bolj kot na strateško planiranje v sodobnih organizacijah spominja na centralno-plansko upravljanje brez posluha za potrebe uporabnikov. Veliko pove že to, da se Splošni dogovor za tekoče leto sprejema sredi leta in velja za nazaj, česar ne pozna noben normalen in razviti zdravstveni sistem.

 

  • In tretje, velika odgovornost bo potrebna na strani izvajalcev zdravstvenih storitev, ki morajo tudi sami pri sebi poskrbeti za boljšo organizacijo, upravljanje in, ne nazadnje, za zagotavljanje točnih podatkov. Uporabniki zdravstva vse prepogosto povedo, da so v bolnišnici oddali napotnico, podpisali obrazec o strinjanju s čakalno dobo in potem po mesece ali leta čakali na povratno informacijo, kdaj jih čaka poseg. Predstavljajmo si, da bi imeli takšen odnos do nas v drugih storitvenih dejavnostih, kjer obstajata konkurenca in možnost izbire.

 

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 17. februarja 2020: Več denarja, čakalne dobe pa daljše.

 

 

Comments

Comments are disabled for this post