Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Slike prihodnosti naše generacije

Petra Juvančič – izvršna direktorica Združenja Manager; foto: Blaž Samec

Piše se leto 2040. Stari ste 65 let, za vami je 40 let delovne dobe. Zaključite z delom in želite kakovostno preživeti leta, ki so pred vami. Z dostojno pokojnino in prihranki, ki omogočajo primerljivo kakovost življenja kot v delovno aktivni dobi. Urejen dom, druženje s prijatelji, rekreacija, občasno potovanje ali počitnice in brezskrbno preživljanje prostega časa z morebitnimi vnuki. V primeru bolezni vam je na voljo dostopno zdravstvo. V primeru potrebe po negi si lahko nemudoma uredite eno od oblik dolgotrajne oskrbe.

Ali drugače. Stari ste 65 let, za vami je 40 let delovne dobe. Ne morete zaključiti z delom, ker vam nizka pokojnina ne bo omogočala kakovostnega preživljanja let, ki so pred vami. Delate do starosti 70 let. Ob upokojitvi so pokojnina in prihranki skromni. Odrekanje na vseh ravneh. V primeru bolezni se zaradi čakalnih dob odpravite na pregled samoplačniško ali čakate. V primeru potrebe po negi vam vaši družinski člani ne morejo urediti dolgotrajne oskrbe.

Odveč je vprašanje, kateri scenarij nam je ljubši. Vprašanje pa je, kateri je bolj realen, a hkrati še vedno dovolj oddaljen nekje v prihodnosti, da se z njim ne želimo ukvarjati.

Pred kratkim je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) objavila poročilo z naslovom Ekonomski pregled Slovenije, ki žal ni pretirano odmevalo v javnosti, čeprav opozarja na resne izzive za našo državo v ne tako zelo oddaljeni prihodnosti. Poročilo se namreč nanaša na staranje prebivalstva in posledice, ki jih to prinaša za naš pokojninski in zdravstveni sistem ter doslej pomanjkljivo urejeno področje dolgotrajne oskrbe. Na vseh treh področjih imamo občutne težave s finančno vzdržnostjo že danes, ob pogledu v prihodnost naše (in naslednjih) generacij večinoma samo zmignemo z rameni, da »penzije itak ne bomo dočakali«, za zdravstvo pa se bomo že nekako znašli. Deluje, kot da smo s tem kar nekako sprijaznjeni, ali pa morda potihoma upamo, da se bo vse to do takrat nekako razrešilo samo od sebe.

Težko. Narava sistemov, kot so pokojninski, zdravstveni in sistem dolgotrajne oskrbe, je namreč takšna, da sredstev za te namene ne moremo zbrati zelo v kratkem času, zato za vsa tri področja, ki vplivajo na kakovost našega življenja v starosti, potrebujemo takšno organizacijo, delovanje in  načrtovanje, ki nam lahko zagotovi finančno vzdržnost na daljši rok. Zagotovo lahko k večji dolgoročni stabilnosti prispeva dobro razvito in mednarodno konkurenčno gospodarstvo, ki ustvarja visoko dodano vrednost, saj se z večjim zaposlovanjem, prilivom svežega kapitala in spodbujanjem investicij zbere več prispevkov in davkov, kar polni naše proračune: pokojninskega, zdravstvenega in proračun države. Vendar to niso premiki, ki se zgodijo čez noč.

V Sloveniji je danes pričakovana življenjska doba ob rojstvu približno 81 let, kar je precej več kot na primer leta 1970, ko je bila le 68 let. To je precejšnja razlika in strokovnjaki za socialne sisteme že vrsto let opozarjajo, da je bil Bismarckov socialni sistem pred 130 leti zasnovan »za tri leta upokojitve, ne 30«, zato ni nenavadno, da je v tem času postopoma postal finančno nevzdržen. Zaskrbljujoč je podatek, da OECD v omenjenem poročilu Slovenijo opozarja na že danes veliko število revnih upokojencev, saj jih kar dve tretjini prejema le med 400 in 800 evrov pokojnine mesečno. Populacija pa se stara in bližamo se scenariju, ko bomo imeli na enega upokojenca enega delovno aktivnega, ki bo plačeval prispevke za pokojnine in zdravstvo. Večina ljudi kljub temu še vedno računa na državo, in, presenetljivo, mnogi še vedno zmotno mislijo, da z današnjim plačevanjem prispevkov varčujejo za svojo pokojnino v starosti.

Tudi v financiranju zdravstva smo pod povprečjem OECD tako v deležu BDP kot v porabi na prebivalca po pariteti kupne moči, kjer v Sloveniji za zdravstvo namenimo 2.859 USD, povprečje OECD pa je bilo 3.994 USD. Zato je priporočljivo pozorno zastriči z ušesi vsakokrat, ko nam kdo obljublja manjša plačila za zdravstvo, saj zelo verjetno ali ne pozna številk ali pa namenoma zavaja. In ni skrivnost, da smo tudi s slabo razvitim sistemom dolgotrajne oskrbe povsem nepripravljeni že danes na pokrivanje tekočih potreb (kar je pokazal tudi COVID-19), kaj šele čez nekaj let ob izzivih staranja prebivalstva. Sistemskega zakona za to področje ni in ni, medtem pa tudi pristojno ministrstvo samo ugotavlja, da se soočamo s fragmentiranostjo sistema in posledično neenakostjo v dostopu do storitev.

Kakšne ukrepe potrebujemo na vseh treh področjih, je dobro znano, priporočila strokovnjakov že mnogokrat napisana, študij in dokumentov se ne da več prešteti. Resnici na ljubo pa gre povečini za zahtevne ukrepe, ki so nepopularni za preživetje in delovanje dnevne politike, zato se že zadnjih nekaj let mnogo bolj obnese pretvarjanje, da problemov ni. S problemi pa je tako, da sami po sebi ne izginejo, ampak udarijo z večjo močjo, ko je po navadi že prepozno.

Glede na obete bomo morali zelo hitro začeti razmišljati in delovati drugače – dolgoročno in odgovorno. Jasno je, da potrebujemo sistemski zakon za dolgotrajno oskrbo ter pokojninsko in zdravstveno reformo. Vendar obenem tudi politike, strokovnjake, medije, javno upravo in gospodarstvo, ki znajo povezano in dobronamerno državljanom in državljankam pojasniti, zakaj so nekatere spremembe nujno potrebne, čeprav morda na prvi pogled nepopularne. In da si za cilj vsi skupaj postavimo kakovost življenja za vse.

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 17. avgusta 2020: Slike prihodnosti naše generacije.

 

Comments

Comments are disabled for this post