Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Brezmejna solidarnost

Petra Juvančič – izvršna direktorica Združenja Manager; foto: Blaž Samec

V Sloveniji kot socialni državi nobeni poskusi sprememb pokojninske in zdravstvene zakonodaje ne morejo mimo razprav o solidarnosti in enakosti. Zato ni bilo pričakovati, da bo kakor koli drugače pri predlogu ureditve dolgotrajne oskrbe, kjer ministrstvo za zdravje prav tako predlaga uvedbo prispevka na plače. Solidarnost je pomembna vrednota socialne države in, resnici na ljubo, tudi politično zelo oportun pojem, ne glede na to pa se je smiselno v nekem trenutku vprašati tudi o tem, kje so meje solidarnosti in enakosti, da okolje ne postane nestimulativno za delovno aktivne in ustvarjalne, ki v omenjene blagajne prispevajo največ.

Pred leti je presenetil podatek Inštituta za ekonomska raziskovanja, da v Sloveniji 300 tisoč posameznikov plača kar 53 odstotkov celotnih prispevkov in 73 odstotkov celotne dohodnine. Tudi sicer je bolj ali manj znan in poznan podatek, da Slovenija po Ginijevem koeficientu kot najpogosteje uporabljenem kriteriju za spremljanje dohodkovne neenakosti sodi v sam vrh držav OECD – torej med države z največjo enakostjo oziroma najmanjšimi razlikami po dohodku. Ne glede na to se v Sloveniji zelo radi pogovarjamo o neenakosti in pogosto to vodi do zelo populističnih razprav, ko bi se morali ukvarjati z nujno potrebnimi sistemskimi spremembami – do katerih potem niti ne pride.

Poglejmo primer zdravstva. Vsi se že dolga leta zavedamo, se populacija stara, potrebe po zdravstvenih storitvah naraščajo, čakalne dobe pa se podaljšujejo. Vsi se zavedamo, da sistem, kot smo ga zastavili ob osamosvojitvi Slovenije, temu že dolgo ne sledi in da bi bila nujno potrebna celovita reforma zdravstvenega sistema. To je zahteven in odgovoren projekt, ki potrebuje veliko dialoga in povezovanja različnih strokovnih – in političnih – pogledov, da bi na koncu oblikovali nek družbeni konsenz, kako naprej. Do tega seveda ne pridemo, saj se vedno znova zataknemo na točki financiranja in domnevne nesolidarnosti – ki pa je veliko manjši problem, kot bi nekateri želeli prikazati. Poglejmo, zakaj.

V Sloveniji živimo v konceptu neto plač in le redko kdo razmišlja ali se ukvarja s tem, koliko z vsemi prispevki in davki znaša bruto bruto plača, ki jo plača delodajalec. Priznajmo si, tudi razgovori za zaposlitev še vedno potekajo na način, koliko neto izplačila bo dobil zaposleni. Tako velika večina spregleda tisti del plačnih list, na katerih med drugim piše, da ob vsaki plači prispevamo 13,45 odstotka prispevka za zdravstvo. Pri minimalni plači je to približno 1400 evrov letno, pri povprečni bruto plači pa v zdravstveno blagajno prispevamo 2800 evrov letno. Z višino plače seveda ti zneski naraščajo: če pogledamo izobražene, inženirske in strokovne kadre, hitro pridemo do zneskov med 5 in 12 tisoč letno samo za zdravstvo. Še višji so zneski, ko pogledamo najvišji managerski nivo, kjer pri bruto mesečni plači 12.000 evrov manager v zdravstveno blagajno plača preko 19.000 evrov letno, pri bruto plači 15.000 evrov pa že preko 24.000 evrov. Če na ta način pogledamo celovito finančno sliko, razbijemo dva populistična mita: da je zdravstvo zastonj in da so vplačila nesolidarna. Solidarnostni del je zgolj skrit očem zaradi nam bližjega koncepta neto plač. Pravi reformator bi se zato vprašal, kaj, kdaj in po kakšni kakovosti za ta sredstva dobimo. To pa je tisti del, ki se nanaša na potrebno celovito reformo z vidika organizacije, kar je strokovno mnogo zahtevnejši izziv.

Navedene številke se nanašajo samo na zdravstvene prispevke, seveda so potem tu še prispevki, ki jih ob plači namenjamo za pokojninski sistem. Tudi pri teh gre za visoko stopnjo solidarnosti, saj pri nas ne eni ne drugi prispevki nimajo tako imenovane socialne oziroma razvojne kapice. Resnici na ljubo bi bilo kapico v naši državi trenutno strokovno gledano glede na številke in osnovno matematiko tudi izjemno težko zagovarjati, saj smo družba z maloštevilnimi bogatimi in visoko stopnjo dohodkovne enakosti, zato bi omejitev višine prispevkov povzročila resne finančne težave zdravstvene in pokojninske blagajne, ki jih je že v sedanjem sistemu več kot dovolj.

Zagotovo pa ne moremo govoriti, da solidarnosti ni ali v resnih razpravah o nujno potrebni dolgoročni finančni vzdržnosti javnih financ trditi, da je potrebujemo še več. Solidarnost je lepa in pomembna vrednota, še posebej, če se zanjo odloči tudi posameznik sam in ne vedno le država preko svojih sistemov in regulative. V državno upravljanih sistemih pa je pomembno, da jo zna politika ohranjati in obvladovati na način, da s tem ne ovira spodbud za delo. Popolna ali celo brezmejna solidarnost vodi v situacijo, ko ni več nobenih spodbud za ustvarjalnost, dodatno delo, inovacije, vlaganje v razvoj. Vodi do točke, ko se posameznik vpraša, če se mu še splača delati, saj  mu to ne prinaša dodatnega dohodka, temveč nalaga vedno višje obremenitve. To pa lahko dolgoročno vodi samo v enakost v revščini, kajti država, ki ne stimulira dodatnega dela, razvoja in ustvarjalnosti, prej ali slej začne zaostajati. S tem pa sama sebi ruši točno tisto, kar naj bi v imenu solidarnosti in enakosti reševala.

Petra Juvančič

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 14. septembra 2020: Brezmejna solidarnost.

 

Comments

Comments are disabled for this post