Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Več pravil, manj lastne odgovornosti

Petra Juvančič, Združenje Manager; foto: Blaž Samec

Slovenci smo svojevrsten fenomen. Vsakokrat, ko se sami znajdemo v administrativnih postopkih, znamo hitro pokomentirati, da smo zbirokratizirana država s preveč predpisi, da postopki predolgo trajajo in da bi morali državo deregulirati in debirokratizirati. Znamo pa tudi v drugo skrajnost. Ko nas nekaj moti, se z nečim ne strinjamo, ko opravičujemo nekakšne visoke cilje in dobre namene ali želimo zaščititi svoj posel pred konkurenco, se hitro pojavi drugačna želja: to bi morala urediti država! Tudi pri uvajanju evropskih direktiv smo zelo radi bolj papeški od papeža. Posledica tega je, da živimo v zelo regulirani državi s preko 20 tisoč predpisi, ki so marsikdaj neusklajeni in dopuščajo različne možnosti interpretacije, ki že tako dolgotrajne postopke samo še zavlečejo.

Poglejmo si naš razdvojeni odnos glede predpisov in pravil na primeru sprejemanja ukrepov v epidemiji Covid-19. Najverjetneje bi imela na tem področju težave vsaka vlada, ne glede na barvo in posameznike, saj gre za izjemno kompleksno in negotovo situacijo, ki jo je zahtevno upravljati. Če bi izhajali zgolj iz koncepta lastne odgovornosti posameznika, bi bilo lahko relativno preprosto: razkužujemo roke, pazimo na fizično distanco, omejimo druženja, nosimo maske. A ni tako enostavno, saj v kriznih situacijah ne deluje le razum, temveč še kopica drugih dejavnikov, zato potrebujemo določena pravila. Ampak se nam je tudi v tem primeru pokazalo tisto, zaradi česar imamo najbrž tudi na državni ravni toliko predpisov.

Slovenci pravil, ki so zapisana v generalni, splošni obliki, ne razumemo kot izhodišče za razumno in odgovorno ravnanje posameznika, ampak začnemo postavljati podvprašanja in iščemo luknje. Če politik ne nosi maske, zakaj bi jo jaz. Ali se virus zunaj širi samo na tri metre, na dva in pol pa ne? Če nas je 50 v prostoru, ali ni vseeno, če nas je 52. Zakaj ne morem do nepremičnine na morju, če pa jo moram vzdrževati. Tako žal ne gre drugače, kot da dobivamo nova in nova vse bolj specifična pravila, ki določajo in skušajo zajeti vse. Ob tem pa še kopico izjem, ki znova dopuščajo širok spekter interpretacij. Resnici na ljubo pa tudi motoviljenja, kar je najbrž točno tisto, kar si potihoma želimo: imeti tako kompleksna pravila, da jih ne razume nihče, da je nemogoče slediti spremembam ter da je spoštovanje praktično nemogoče nadzirati.

Ne zavedajoč se, da na ta način sami sebe vedno znova spravljamo v vlogo hrčka na kolesu. Kako hiperegulacija in zbirokratiziranost delujeta v praksi, ve vsak, ki je imel kdaj opravka s pridobivanjem raznoraznih dovoljenj, od gradbenega do tistih za opravljanje najrazličnejših dejavnosti. Podjetja inflacijo predpisov in pravil občutijo v dnevnem poslovanju, pri čemer si večja za soočanje z administrativnimi postopki lahko omogočijo dodatne strokovnjake in posebne oddelke, manjša, ki se šele prebijajo na trg, pa se v vsem tem skušajo znajti in prilagoditi, kolikor se le lahko, in ob tem ne obupati. Za lažjo predstavo si kaže občasno pogledati spletno stran racunovodja.com, kjer je med drugim na voljo koledar poročanja po mesecih. Gre za obveznosti podjetij, da oddajo najrazličnejša poročila in obrazce na točno določene vnaprej predpisane dni v mesecu. Samo za november 2020 so navodila za oddajo raznoraznih »REK, SN, KRD« in podobnih obrazcev dolga kar tri A4 strani in pol. Pri čemer finančni strokovnjaki povedo, da je ta mesec poročanja bistveno manj kot na primer v obdobju oddajanja zaključnih računov. K vsem tem 20 tisoč predpisom na državni ravni pa je treba prišteti tudi vse pravilnike, ki jih, nekatere na zahtevo državnih aktov, druge zaradi lastne organiziranosti, potrebujejo podjetja za svoje delovanje.

Zdi pa se, da nam včasih predpisov še vseeno ni dovolj. Vzgoja, šolski in zdravstveni sistem nas na primer nenehno svarijo pred negativnimi posledicami sladkarij. A ker si sami vseeno občasno zaželimo nekaj sladkega, v obdobjih slabe vesti navdušeno zagovarjamo regulacijo in omejitve, kot da si v resnici želimo, da bi nam država umaknila te stvari z oči, da se ne bi mogli več pregrešiti. To je tako kot mama, ki otroku odreka sladkarije, potem pa si otrok napolni žepe na rojstnem dnevu prijatelja. Kaj ne bi bila vzgoja lažja, če bi jih s predpisom preprosto prepovedali?

Čemu vse to služi? Pogosto tudi izogibanju prevzemanja lastne odgovornosti v vsaki situaciji, ko se lahko sklicujemo na predpis ali luknjo v njem. Tako piše. Ali ne piše. Mi samo sledimo prepisom.

So stvari in so področja, na katerih je regulacija države smiselna in potrebna. Če bi recimo ukinili državno skrb za regulirano pobiranje prispevkov za zdravstvo ali pokojnine, težko računamo na to, da bi posamezniki ta denar varčevali in investirali za svoje prihodnje zdravstvene potrebe in življenje ob upokojitvi. A to so osnove, zagotovo pa ne potrebujemo pretiravanja na področjih, ko je regulacija zgolj nadomestilo za prikrito neodgovornost posameznikov, ki se skrivajo za predpisi. Inflacija pravil in predpisov v vsakdanjem življenju in poslovanju ne prinese nič drugega kot to, da so administrativni postopki zapleteni, nerazumljivi in tudi težje obvladljivi. Prav tako nenehno ustvarjanje novih in novih predpisov in spreminjanje zakonov ob zamenjavi vsake vlade destabilizira poslovno okolje in s tem neposredno ovira razvoj podjetij, tuja vlaganja in s tem nastanek novih delovnih mest. In tako se vedno znova vrtimo v začaranem krogu, v katerem je težko narediti pameten korak naprej.

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo, 9. novembra 2020: Več pravil, manj lastne odgovornosti.

 

Comments

Comments are disabled for this post