Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Opozorilni zdrs

Petra Juvančič, foto: Blaž Samec

Leta 2005 so pri takratnem predsedniku republike Janezu Drnovšku med predstavniki gospodarstva, akademske sfere in pristojnih državnih institucij potekali pogovori o krepitvi konkurenčnosti Slovenije v Evropski uniji. Izhajali so iz predpostavke, da želi Slovenija v EU uravnotežen razvoj s solidno kakovostjo življenja, socialnim ravnotežjem, široko sprejemljivo ravnijo socialne države, varovanjem okolja in ohranjanjem nacionalne identitete. Tako gospodarsko kot akademsko in politično sfero je namreč skrbelo, da Slovenija na lestvici konkurenčnosti drsi navzdol in da bo nujno treba obrniti trend, če želimo izboljševati družbeno blaginjo države in njenih prebivalcev.

Čeprav je od takrat minilo že veliko let, so vsebinsko izhodišče in cilji aktualni tudi danes. Nekaj dni pred 30. obletnico samostojnosti naše države pa nas je presenetil podatek, da je Slovenija na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD v zadnjem letu zdrsnila za pet mest in se uvrstila na 40. mesto med 64 državami. To je prvi večji zdrs po nekaj letih, saj se je vse od zadnje gospodarsko-finančne krize Slovenija vzpenjala in v časih gospodarske rasti pred pandemijo smo celo ambiciozno razmišljali o uvrstitvi med 15 in 20 najkonkurenčnejših držav. Danes dosegamo precej manj in iz tujine nas sprašujejo, kaj se je zgodilo z ambicioznostjo in razvojem Slovenije, ki so jo na tej lestvice prehitele celo države, kot so Estonija, Češka, Litva in Latvija.

Države, ki so imele v 90. letih precej slabše izhodišče od nas. Seveda se lahko tolažimo z iskanjem napak pri njih in najvišje uvrščenih državah (Švica, Švedska, Danska in Nizozemska), češ da imamo pri nas po katerem od posameznih meril vendarle boljšo kakovost življenja. In s primerjavami navzdol, da smo boljši od držav, kot so, na primer, Hrvaška, Bolgarija, Romunija. Jasno je tudi, da moramo tovrstne lestvice in uvrstitve pametno analizirati in iz njih smiselno razumeti tisto, kar nas lahko pelje naprej, hkrati pa tudi upoštevati, da Slovenija zaradi majhnosti v določenih kriterijih ne bo mogla prehiteti večjih držav. Prav tako moramo upoštevati, da je uvrstitev relativno odvisna ne le od razvoja pri nas, temveč tudi dinamike razvoja drugod. Ne more pa biti primerjava na lestvici konkurenčnosti zgolj orodje promocije, ko se uvrstimo dobro, če so rezultati slabi, pa jo razvrednotimo in se pretvarjamo, da ni relevantna.

Socialno državo z dostopnim zdravstvom in dostojnimi pokojninami nam bo precej lažje zagotavljati, če bomo kot država konkurenčnejši v primerjavi s tistimi, ki nas zdaj prehitevajo.

Med področji, na katerih se Slovenija zadnje leto uvršča najbolje in predstavljajo naše konkurenčne prednosti, je izvoz blaga, saj so za našo gospodarsko uspešnost zelo pomembni slovenski izvozniki – a to so hkrati tisti, ki jih naša država resnici na ljubo najmanj posluša in upošteva pri predlogih za izboljšanje podjetniškega okolja. Na prvem mestu med vsemi državami smo pri enakosti v porazdelitvi dohodka, kar kaže, kako zelo egalitarna družba smo. V času pandemije smo z vladnimi ukrepi dobro ohranjali raven zaposlenosti delovno aktivnega prebivalstva. Dobre uvrstitve dosegamo na ravni cen, dostopnosti izobraževanja, mobilnega hitrega spleta, pri varnosti, zdravju in izpolnjevanju okoljskih sporazumov.

Povsem na repu ocenjenih držav pa smo glede stanja tujih investicij, davčne obremenitve dela in delovnopravne zakonodaje. Poznamo kar nekaj primerov uspešnih zgodb tujega lastništva podjetij, ki delujejo na območju Slovenije, zaposlujejo slovenske državljane, ustvarjajo visoko dodano vrednost, plačujejo davke, skrbijo za trajnostni razvoj in družbeno odgovornost, vendar je pri nas odnos do tujih investicij in tujega lastništva še vedno, milo rečeno, zadržan, včasih celo malo sovražen. Prav tako ne zmoremo racionalne razprave o višini prispevkov za socialno varnost in nujni razvojni kapici ter tudi sicer visoki obdavčitvi dela, čeprav že dolgo zelo negativno vpliva na spodbude za delo in zaposlovanje. Na tem področju in pri izzivih delovnopravne zakonodaje se na lestvici konkurenčnosti uvrščamo šele okoli 60. mesta, torej skoraj na rep. Precej realna ocena, glede katere v nasprotju z drugimi, nam konkurenčnimi državami, že več let ne naredimo nič.

Izzive imamo tudi na področju korporativnega upravljanja pri učinkovitosti nadzornih svetov, zaostajamo pri letnem številu delovnih ur, pomanjkanju inženirskih in tudi tujih usposobljenih kadrov. Manjka nam zavedanja o nujnih reformah in zaostajamo pri razvoju okoljskih in trajnostnih tehnologij. Zaznali smo tudi padec produktivnosti, najbolj pri kazalniku uporabe digitalnih orodij in tehnologij ter delovne produktivnosti po mednarodnih standardih. Na področju infrastrukture pa je še vedno boleča točka tudi letalska (ne)povezljivost, kjer se še vedno pobiramo zaradi posledic pandemije.

Vsi ti kazalniki in skupni trend uvrstitev na lestvici konkurenčnosti so gotovo dober izraz dinamike razvoja in priložnosti, na katerih moramo graditi, če želimo kot država v konkurenčnem okolju ohranjati ter nadgrajevati standard in družbeno blaginjo, kakršno imamo in smo je vajeni. Zato se vrnimo na začetek in se spomnimo na nujen dialog politike, gospodarstva in akademske sfere, ki ga je zdaj veliko premalo. Nazadnje se ga spomnimo ob nastajanju Akcijskega načrta za višjo rast produktivnosti, ki ustreza tudi našim izzivom konkurenčnosti. Socialno državo z dostopnim zdravstvom in dostojnimi pokojninami nam bo precej lažje zagotavljati, če bomo kot država konkurenčnejši v primerjavi s tistimi, ki nas zdaj prehitevajo.

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 5. julija 2021: Opozorilni zdrs.

 

Več: Europe dominates, China rises, and the US remains stable in 2021 World Competitiveness Ranking.

Comments

Comments are disabled for this post