Helena Mole: Pravica, da se postaviš v vrsto, ni pravica
Pediatrinja Helena Mole ima več kot 20 let izkušenj v slovenskem zdravstvenem sistemu – najprej v UKC Ljubljana ter ljubljanski porodnišnici, danes pa deluje kot izjemno priznana pediatrinja, zasebnica s koncesijo. V javnosti smo jo opazili nastopati tudi kot predsednico Odbora za zasebno dejavnost ZZS in Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, še posebej v letošnjem letu ob obravnavi zakona o zdravstveni dejavnosti. Prepričana je, da potrebujemo sodoben zdravstveni sistem, v katerem bo bolnikom jasno, katere zdravstvene storitve lahko pričakujejo in kdaj jih bodo dobili, izvajalci pa jih bomo izvajali po ustreznih standardih kakovosti in pod jasno določenimi pogoji.
Dolgo ste delali v javnem zdravstvenem sistemu, zdaj nadaljujete v zasebni praksi. Kako to, da ste se odločili za spremembo?
V Kliničnem centru sem delala 15 let, na koncu v ljubljanski porodnišnici, na intenzivni negi za nedonošenčke, ki je pravzaprav najvišja stopnja zdravstva na tem področju. Delo je bilo zelo lepo in ga imam še danes zelo rada. Sicer pa sem si dolgo, že od otroštva, želela delati v ambulantni pediatriji. Želela sem si spremljati otroke, kako rastejo, rada imam stike z otroki. Pomemben dejavnik je bilo tudi to, da lahko delam kot zasebnica s koncesijo, po dolgih letih je bila v Ljubljani razpisana koncesija za pediatrijo. Glede na to, kako redko se to zgodi, sem to priložnost zagrabila z obema rokama. In sem imela prav, v nadaljnjih šestih letih potem ni bilo več razpisa za koncesijo za to področje. Vprašanje, kdaj sploh spet bo. Vse se je lepo sestavilo skupaj: želje in priložnost.
Čisto vsega, kar je danes obljubljeno, v resnici pa seveda še zdaleč ni razpoložljivo, se ne da zagotoviti iz javnih sredstev in kdor trdi drugače, zagotovo laže. To se ne da, to si je treba priznati in povedati na glas.
Zdaj imate izkušnje na obeh področjih, tako z vidika organizacije kot dela z bolniki. Kakšne razlike opažate?
Eden od ključnih dejavnikov moje odločitve je bilo to, da lahko delam kot zasebnik, saj tu ni neke frustracije kot v velikih javnih sistemih, kjer lahko zelo malo vplivaš na organizacijo dela. Kjer vidiš, kako bi se dalo stvari bolje organizirati, bolj učinkovito, bolj prijazno do pacientov, pa s takimi idejami težko prodreš. Kot zasebnica v majhni ambulanti se lahko s svojo ekipo posvetujem o novih idejah, kako bi lahko še izboljšali in popravili svoje delo, in potem to tudi zelo hitro izpeljemo. Nisem pa si predstavljala, da veliko dodatnega dela zasebnemu izvajalcu prineseta tudi administrativni in poslovni del, a ker imam tudi do tega veselje, mi ni tako težko. Poslovodenje je še en dodaten izziv, moram pa priznati, da mi je bil prehod zaradi mojega nekdanjega šefa zelo olajšan, saj nas je naučil nekoliko bolj racionalnega razmišljanja, kot je to v povprečju praksa v javnih zavodih. Poseben izziv, ko delaš kot zasebnik, je, da strokovno stojiš za svojim delom, to je absolutno na prvem mestu, hkrati pa se moraš zavedati tudi poslovne odgovornosti.
V sodobnem, urejenem zdravstvenem sistemu danes koncesije niso več potrebne. Bolnik bi si lahko sam izbral izvajalca, potem pa je stvar pogodbenih razmerij med zavarovalnicami in izvajalci, na kakšen način in do kakšne višine bo zagotovljeno plačilo. Bistveno je, da izvajalec ne glede na lastništvo izpolnjuje strokovne, prostorske, kadrovske pogoje, da ima ustrezno dovoljenje za delo in seveda bi moral biti vpeljan dober sistem nadzora kakovosti dela. Bolnik pa naj ima možnost izbire.
V zadnjem času ste se zelo izpostavili ob obravnavi predlogov zdravstvene zakonodaje, še posebej seveda v delu, ki se nanaša na organizacijo zdravstvene dejavnosti in na zasebnike, koncesionarje. Opozorili ste, da ste koncesionarji v neenakem položaju, kaj vas najbolj moti pri predlaganih spremembah?
Te stvari se vlečejo že zelo dolgo, že od uvedbe koncesij. V letih 1992-93, ko so se koncesije uvajale, je bil ta sistem postavljen v smislu nekega prehodnega obdobja in namenjen temu, da bi spodbudil zdravnike, da bi se odločali za zasebno prakso. V sodobnem, urejenem zdravstvenem sistemu danes koncesije niso več potrebne. Bolnik bi si lahko sam izbral izvajalca, potem pa je stvar pogodbenih razmerij med zavarovalnicami in izvajalci, na kakšen način in do kakšne višine bo zagotovljeno plačilo. Bistveno je, da izvajalec ne glede na lastništvo izpolnjuje strokovne, prostorske, kadrovske pogoje, da ima ustrezno dovoljenje za delo in seveda bi moral biti vpeljan dober sistem nadzora kakovosti dela. Bolnik pa naj ima možnost izbire. No, do te druge stopnje nikoli ni prišlo.
Zasebniki smo nezadovoljni, saj so v tem nikoli končanem prehodnem obdobju ostale nerazčiščene vse razlike, za katere je bilo mišljeno, da so prehodne narave in na kratek rok ne bi toliko pomenile, v 25 letih pa se jih je nakopičilo precej. Vključno z našim vlaganjem zasebnih sredstev, tudi z zadolževanjem, v ambulante, opremo, medtem ko so v javnem sistemu v to vlagale lokalne ravni oziroma država. Skratka, imamo iste cene, a za vlaganja v javne zavode poskrbi država. To je tudi predmet oziroma eden glavnih argumentov tožbe zdravniške zbornice proti državi zaradi nedovoljene državne pomoči javnim zavodom. A se podobno dogaja še naprej. Zdaj imamo na primer zgodbo dodatnega denarja za skrajševanje čakalnih vrst in nagrajevanja prekomernih obremenitev zdravnikov, v zvezi s čimer smo dobili zelo jasen odgovor ministrstva, da je to namenjeno le javnim zavodom. Obenem se sprejema interventni zakon za kritje zapadlih obveznosti javnim zavodom – tu gre za isto analogijo nedovoljene državne pomoči. Po logiki stvari bi morali pri istih cenah tudi mi imeti izgube, pa jih čudežno nimamo, le zakaj … očitno vendarle malo lepše upravljamo z denarjem, ki ga dobimo. Bodo tudi meni krili izgubo, ko jo bom ustvarila? V tem primeru jim bo vseeno – jaz propadem, koncesijo moram vrniti … Pa celo presegam svoj program.
Pri nas javni zavodi nimajo koncesijske pogodbe, ki se lahko izteče kot pri nas. Program imajo zagotovljen do nadaljnjega. Tudi ta razlika v primerjavi z omejitvami pri koncesionarjih je zelo sporna. V resnici bi morali na neko obdobje prevetriti delo tako javnih zavodov kot zasebnih izvajalcev in če eden ali drugi ne delata dobro, ne bi smela dobiti programa.
Tista vlada, ki se bo enkrat odločila izpeljati zdravstveno reformo, se mora pripraviti na to, da ne bo dobila naslednjega mandata. Tega se zato nobena politika ne bo pametno lotila, zato so mi zelo blizu razmišljanja, da bi vzpostavili strateški strokovni svet za zdravstveno reformo kot nepolitično in nadstrankarsko ekipo, ki bi peljala zdravstveno reformo mimo političnih odločitev. Da bi dosegli nek nacionalni konsenz, kot smo ga na primer nekoč za vstop v EU. Projekt prenove zdravstvenega sistema je treba izpeljati ne glede na to, katera politika je trenutno na oblasti, tako bi zdravstveni sistem tudi izpadel iz lažnih političnih obljub pred vsakimi volitvami …
Čemu pripisujete to, da je v slovenski politiki tako negativen odnos do zasebništva?
Kot zasebna izvajalka se počutim, kot so se verjetno obrtniki v 70-ih letih, ko je bila žaljivka biti obrtnik: »Aha, ti si pa obrtnik, privatnik.« Veliko se še vračam v javni sistem, v Klinični center, kjer izvajam dežurstva, pa še vedno včasih slišim vprašanje: »Kako je, privatnica?« Zdaj, ko sem zasebnica več let, mi tisti, ki mi želijo dobro, pogosto povedo, da mi zavidajo, da sem lahko še pravi čas odšla na svoje. Še vedno mislim, da je to prava pot, je pa velika odgovornost. V večjih sistemih se marsikdo in marsikaj lahko skrije. Je pa stvar odgovornosti pri zasebniku tudi to, da se moraš nenehno truditi, da ostaneš na visoki strokovni ravni, da se trudiš, da si prijazen do bolnikov … nimaš priložnosti, da zaspiš.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo.
V Odmevih ste bili gostja skupaj z Nevenko Lekše, ki je omenila večji nadzor v javnih sistemih, kar ste na svojem primeru zanikali …
Moja izkušnja je res takšna, da v 15 letih svojega dela v UKC Ljubljana nisem vedela, da zdravstveni inšpektor obstaja na način, da hodi k izvajalcem in jih kontrolira, kako imajo urejene stvari, ker ga nikoli nisem videla. V svoji ambulanti me je inšpektor obiskal že štirikrat, če ne celo petkrat, torej vsako leto, letos ga pričakujem novembra. Kontrolirajo naše prostore, kako imamo urejeno cepilno mesto, odvoz odpadkov, urejenost ambulante, ločevanje bolnih in zdravih. Verjamem, da je lažje pregledati neko manjšo ambulanto kot velike sisteme. Govoriti o tem, da pri nas ni nadzora, pa je neresnično.
V okviru Zdravniške zbornice Slovenije se s kolegi, zdravniki, zagotovo tudi na podlagi izkušenj pri svojem delu veliko pogovarjate o tem, kaj bi bilo treba storiti. Ministrstvo prisluhne vašim predlogom?
Imam izrazito slabo izkušnjo, saj sem kot predstavnica odbora za zasebno dejavnost na pogovorih večkrat dobila vtis, da govorimo drug mimo drugega. Mislim, da smo se zdravniške organizacije zelo trudile pojasniti ministrstvu, da gre v zdravstvenem sistemu na slabše. In ne samo da kliče, ampak prav kriči po neki temeljiti, resni reformi. Kar sedaj vidimo v predlogih zakonodaje, je, da ministrstvo želi zdravstvo rešiti s par kozmetičnimi popravki – moje mnenje je, da tako ne bo šlo.
Največja težava našega zdravstva je nedostopnost zaradi dolgih čakalnih dob. Kje je po vašem mnenju izvor problema in kaj bi morali narediti v zvezi s tem?
Kar bi pričakovala od zdravega zdravstvenega sistema in v tem je po mojem mnenju tudi temelj vsake prenove, če jo res želimo kdaj izvesti, je, da zelo jasno in natančno definiramo, kaj zavarovanec dobi za svoj denar. Potem bi bilo hkrati tako bolniku kot izvajalcu tisti trenutek, ko bolnik s svojim zavarovanjem vstopi v ordinacijo, kristalno jasno, kaj bo po finančni plati za to dobil in kaj izvajalec lahko za njega naredi. Logično je tudi, da je treba nekje postaviti neke finančne omejitve. Tudi če bi zdravniki radi za bolnike naredili čisto vse, se moramo zavedati, da denarja za čisto vse, kar današnja medicina ponuja, v resnici v zdravstvenem sistemu ni. Obljubljati vse pripelje do tega, da morajo ljudje čakati za potrebne posege, kar dela zdravju dodatno škodo, saj se denar na tak ali drugačen način izgublja drugam.
To je tudi vprašanje pravic, v katerega nihče ne upa poseči.
Mislim in trdim, da je danes trditi in obljubljati, da je bolnikom na voljo vse, laž. Že ob nastopu mandata sedanje vlade smo predsedniku to v pogovorih večkrat povedali: ne govorite o ohranjanju pravic bolnikov, ker pravica, da se postaviš v vrsto, ni pravica. To je bilo že več kot tri leta nazaj, v tem času pa je šlo s čakalnimi dobami samo še na slabše.
Kar bi pričakovala od zdravega zdravstvenega sistema in v tem je po mojem mnenju tudi temelj vsake prenove, če jo res želimo kdaj izvesti, je, da zelo jasno in natančno definiramo, kaj zavarovanec dobi za svoj denar. Potem bi bilo hkrati tako bolniku kot izvajalcu tisti trenutek, ko bolnik s svojim zavarovanjem vstopi v ordinacijo, kristalno jasno, kaj bo po finančni plati za to dobil in kaj izvajalec lahko za njega naredi. Logično je tudi, da je treba nekje postaviti neke finančne omejitve. Tudi če bi zdravniki radi za bolnike naredili čisto vse, se moramo zavedati, da denarja za čisto vse, kar današnja medicina ponuja, v resnici v zdravstvenem sistemu ni.
Kako bolnikom razložiti, kaj jim pripada in kdaj? Je to v trenutnem kaotičnem slovenskem sistemu sploh mogoče?
Zelo težko. Zato mislimo, da popravljanje tega sistema enostavno ne bo dovolj. Da bo v resnici korenito treba začeti pri osnovah, pri jasnih definicijah pravic iz sistema zdravstvenega zavarovanja, jasno je tudi treba opredeliti, kaj sodi pod katero vrsto zavarovanja. Iz tega ima potem sistem vsaj kakšno priložnost in možnost, da se uredi. V urejenem sistemu pa lahko bolnik dobi prave informacije. Kot izvajalca me še posebej moti, da smo pogosto potisnjeni v vlogo nekega agenta ZZZS, ko moramo zavarovancem pojasnjevati, kaj iz sistema zdravstvenega zavarovanja jim pripada in kaj ne, ker teh informacij ne dobijo takrat, ko bi jih morali.
Po eni strani govorimo o tem, da v našem zdravstvu primanjkuje denarja, po drugi se zavedamo, da imamo tudi še nekaj rezerv. Kako vi gledate na našo široko mrežo javnih izvajalcev, to je bolnišnic, porodnišnic, zdravstvenih domov …?
Nekaj rezerv zagotovo je, ne nazadnje je na primer že za področje porodnišnic stroka to že dolgo nazaj analizirala in povedala. Zelo jasno so bili postavljeni strokovni kriteriji, potem se je seveda vmešala lokalna politika, ki želi biti všečna prebivalstvu, in povozila strokovne argumente, kar se mi ne zdi prav.
Tista vlada, ki se bo enkrat odločila izpeljati zdravstveno reformo, se mora pripraviti na to, da ne bo dobila naslednjega mandata. Tega se zato nobena politika ne bo pametno lotila, zato so mi zelo blizu razmišljanja, da bi vzpostavili strateški strokovni svet za zdravstveno reformo kot nepolitično in nadstrankarsko ekipo, ki bi peljala zdravstveno reformo mimo političnih odločitev. Da bi dosegli nek nacionalni konsenz, kot smo ga na primer nekoč za vstop v EU. Projekt prenove zdravstvenega sistema je treba izpeljati ne glede na to, katera politika je trenutno na oblasti, tako bi zdravstveni sistem tudi izpadel iz lažnih političnih obljub pred vsakimi volitvami … Ne vidim več druge rešitve.
Po logiki stvari bi morali pri istih cenah tudi mi (zasebniki) imeti izgube, pa jih čudežno nimamo, le zakaj … očitno vendarle malo lepše upravljamo z denarjem, ki ga dobimo. Bodo tudi meni krili izgubo, ko jo bom ustvarila? V tem primeru jim bo vseeno – jaz propadem, koncesijo moram vrniti …
Kako bi vi spremenili, reorganizirali naš zdravstveni sistem?
Dejansko je treba zelo natančno definirati košarico zdravstvenih storitev in iz katere vrste zdravstvenega zavarovanja so različne pravice krite. Gotovo si vsi želimo, da bi bilo iz osnovnega, solidarnostnega zavarovanja zagotovljeno čim več, vsekakor pa nujne, urgentne storitve, skrb za nosečnice, otroke, onkološke bolnike. Čisto vsega, kar je danes obljubljeno, pa seveda v resnici še zdaleč ni razpoložljivo, se ne da zagotoviti iz javnih sredstev in kdor trdi drugače, zagotovo laže. To se ne da, to si je treba priznati in povedati na glas.
Petra Juvančič
Comments
Comments are disabled for this post