V nedavnem intervjuju za Demokracijo se je ekonomist in nekdanji finančni minister dr. Janez Šušteršič znova dotaknil ponesrečenega Splošnega dogovora, s katerim v Sloveniji Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in ministrstvo za zdravje vsako leto opredelita obseg zdravstvenih storitev v zdravstvu, njihove cene, plače zdravnikov itd. (in s tem določita porabo 3,5 milijarde evrov letno denarja v slovenskem zdravstvu). Pogosto se Splošni dogovor sprejema sredi leta z veljavnostjo in s tem finančnimi učinki za nazaj in s tem povzroča kopico preglavic:

“Financiranje zdravstva v Sloveniji temelji na centralnem socialističnem planiranju. Dobesedno. Če pogledamo splošni dogovor o financiranju zdravstva, so v njem številne zelo podrobne določbe, našel sem tudi številko, koliko pisem bo v tem letu poslal program Svit ali koliko prevozov bo opravil nek espe z Gorenjske. Razumete to norost? Načrtovati morajo število pisem, kijih bodo poslali v letu dni, ker če pisma niso načrtovana v dogovoru, jim teh znamk ZZZS ne bo plačal. Če bodo poslali manj, pa je to neka rezerva. V takšnem sistemu zato vsak raje načrtuje ali vsaj poskuša načrtovati nekaj več, za vsak primer.

ZZZS ima 3,5 milijarde evrov prihodkov in nobenemu drugemu sistemu ali organizaciji s takšnim prometom ne bi v najhujših blodnjah padlo na pamet, da bi od vsake svoje enote zahteval tako podrobno načrtovanje. Pomembni so cilji, zakonitost in smotrnost porabe denarja, ne pa, ali je bil nek strošek planiran ali ne. Čudim se, da ne načrtujejo še števila dnevnih obiskov stranišč, ker bi s tem lahko perfektno nadzirali stroške toaletnega papirja. Čeprav, pri inkontinenčnih plenicah seje v bistvu zgodilo nekaj takšnega.

Če bi nekdo izračunal stroške vseh opravil, ki jih takšno planiranje in potem izvrševanje plana zahteva, bi ugotovil, da gre za ogromen, fantastičen strošek sistema. Hkrati pa je to sistem, ki ga nihče ne razume in niti ne more do potankosti razumeti, se pa prav zaradi tega nekateri lahko v njem zelo dobro znajdejo in skrijejo.

Tako, kot je bilo v socializmu. Nekateri so se zelo dobro znašli in so ustvarjali ekstra dobičke, rente, korupcijo, odliv denarja in podobno. In to imamo tudi zdaj. Zdajšnji zakon velja iz leta 1991 ali 1992, narejen je na izročilu starega socialističnega sistema. Dokler ga ne bomo enostavno vrgli stran, skupaj z vsemi, ki so si tak sistem zamislili in ga ohranjali in prodajali kot najboljšega in najbolj socialnega, ter vsega skupaj postavili na povsem drugačne temelje, nobena druga izboljšava v zdravstvu ne more rešiti sistema, kije v temelju zgrešen.

Zdravstvo mora zaživeti na povsem drugačen način, brez ogromne birokratizacije in brez nepotrebnih ogromnih stroškov. Do takrat pa nekako funkcionira samo zato, ker mnogi v njem delajo pošteno, strokovno in več, kot bi jim bilo treba.”

V intervjuju spregovori tudi o 19 let trajajoči zgodbi o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja:

“Ta denar bi se seveda prek novih dajatev prelil na ZZZS, pri čemer pa nihče ne zagotavlja, da bo potem ZZZS pokril vse, kar danes pokriva dopolnilno zavarovanje, in da ne bodo uvedena nova doplačila in participacije, ki pa jih zavarovanje ne bo več krilo.

To je spet stara socialistična logika – neučinkoviti sistemi potrebujejo vedno nove in večje vire denarja, zaradi tega je tudi Jugoslavija na koncu bankrotirala. Upam, da bo odločevalcem to postalo jasno, preden tudi slovensko zdravstvo pride do te točke.”

Vir: Demokracija, 1. avgust 2008: Dr. Janez Šušteršič, Finančni minister naj postane Luka Mesec. Avtorica: Vida Kocjan.