Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: V službi birokracije

Petra Juvančič, foto: Blaž Samec

Pred dnevi je na spletu zaokrožil zapis s pregleda varnosti in zdravja pri delu, v katerem je bilo v zaključku navedeno: »Glede na zakonodajo s področja varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom, bi bilo potrebno namestiti tipkovnico s temnimi črkami in svetlo podlago. Delovna miza je dimenzij 70 x 160 cm in je glede na predpisane zahteve 10 cm preozka.« Gre za konkreten zapis inšpektorja s pregleda delovnega prostora na domu, saj podobno kot na delovnem mestu tudi za delo od doma formalno veljajo pravila in priporočila, ki jih urejajo zakonodaja in predpisi.

Seveda je zapis naletel na nemalo komentarjev in na družbenih omrežjih in spodbudil razpravo o tem, koliko so precej specifična pravila in priporočila za delo od doma (ali s katere koli druge lokacije) v moderni dobi sodobnih tehnologij, globaliziranega sveta in vse bolj modnega digitalnega nomadstva sploh še smiselna. Svež je še spomin na to, kako smo zaradi epidemije pred dobrim letom dni tako rekoč čez noč ostali doma. Znajti se je bilo treba tako pri vzpostavitvi delovnega prostora kot tudi prostora za šolanje na daljavo. Marsikateremu staršu je znan prizor prenosnega računalnika v kuhinji ob štedilniku ob hkratnem kuhanju in spremljanju otrokovega šolanja na daljavo. Vse že na prvi pogled skregano z aktualnimi predpisi varnosti in zdravja pri delu. A delo je bilo narejeno, kar je bistveno in na kar se ob vseh pravilih in našem nenehnem napačnem fokusu na hiperregulacijo prepogosto pozablja.

Zakonodaja s področja varnosti in zdravja pri delu je del okoli 900 veljavnih zakonov oziroma skupno približno 23 tisoč predpisov, ki veljajo v Sloveniji. Eno od področij, s katerim so se strokovnjaki ljubljanske ekonomske fakultete in predstavniki managementa slovenskih podjetij ukvarjali ob pripravi Akcijskega načrta za višjo rast produktivnosti v Sloveniji, je zato tudi nujnost debirokratizacije. V zadnjih tridesetih letih smo namreč povsem nekontrolirano in nepregledno desetkratno povečali število pravil, predpisov in zakonov, ki urejajo tudi najbolj osnovne stvari.

Vsak posameznik, ki je moral kdaj urejati papirje za svoj posel ali vsaj pridobiti gradbeno dovoljenje, je lahko izkusil, da imamo v Sloveniji zapleten sistem zakonov, podzakonskih aktov in administracije, med katerimi se podjetja in državljani vse težje znajdemo, postopki pa so dolgotrajni in dragi. Seveda so temeljne opredelitve in ureditve nujno potrebne, del novih predpisov pa je povezan tudi s prevzemanjem in (pogosto tudi preveč zavzetim) usklajevanjem z evropsko zakonodajo. Nekateri primeri so naravnost absurdni in jasno kažejo, da bo pri pisanju raznoraznih regulacij nujen korak nazaj: k zmanjšanju pravil, k večji praktičnosti, življenjskosti in olajšanju postopkov.

Od kje nam sploh želja, da reguliramo takšne banalnosti, kot sta širina mize in vrsta tipkovnice, in kako se tistemu, ki je to potrdil, to ni zdelo nič posebnega? Pri odločanju o takšnih zadevah bi morali poskrbeti za dovolj zdrave pameti in razuma, da se nekje pri pretiranih prizadevanjih birokratov potegne črta. Da naredimo zakonodajo pregledno, da prepisi omogočajo pravno varnost in posamezniku olajšajo (in pocenijo) življenje in delo.

Še posebej, ker v bližnji okolici vidimo, da se da, če se hoče. V Akcijskem načrtu, ki izhaja iz primerjav z Avstrijo in Nemčijo, smo zato predlagali, da bi se moralo število predpisov v štirih letih zmanjšati vsaj za 30 odstotkov, obenem pa bi morali tudi poskrbeti za kakovost zakonskih in podzakonskih aktov. Če se na primer dotaknemo področja varovanja okolja, ki mora biti nedvomno trajnostno naravnano, vseeno malce čudi podatek, da pri nas zaščitena območja zajemajo kar enkrat več površine kot v Avstriji in 40 odstotkov več kot v Nemčiji. Pa ne moremo trditi, da bi šlo za neurejeni državi, ki zanemarjata okolje.

Tudi na področju pridobivanja dovoljenj lahko ugotovimo, da je ključni problem tako v številu postopkov kot trajanju in tudi stroških pridobivanja dovoljenj. Ti pri nas znašajo kar 2,7 odstotka gradbene vrednosti, v Avstriji in Nemčiji pa zgolj 1,1 odstotka. »Zdi se mi, da je pri avstrijskem modelu birokratski postopek v službi ljudi, pri nas pa smo ljudje v službi birokratskega postopka,«  je o pridobivanju gradbenih dovoljenj v primerjavi z našo severno sosedo v Delu pisal arhitekt Matevž Granda. In pojasnil, da so namesto kupa fasciklov in več mesecev negotovega čakanja tam zadeve rešene v postopku, v katerem državni, regionalni in občinski uradnik hkrati pregledajo vlogo, ki obsega nekaj strani in na kateri je jasno prikazana nameravana gradnja, ob tem prisluhnejo pripombam sosedov (in jih ne upoštevajo, če niso tehtne) ter postopek končajo, gradnja se lahko začne v nekaj dneh. Sistem, ki ni podrejen birokratskim absurdnostim, a vseeno deluje.

Če se vrnem k inšpektorju, ki je – seveda po uradni dolžnosti in formalno povsem pravilno – poskrbel za zgornji zapis, je zanimiva tudi mentaliteta v naši družbi, ki je precej nagnjena k birokratizaciji in etatizmu. Včasih nas potem realnost vse preveč spominja na Monty Pythone, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja snemali skeče o ministrstvu za smešno hojo, ali na nam bližjega Alana Forda in njegovo ministrstvo za iskanje rud in izgubo časa. Tovrstni humor najbolje opozori na nesmisle življenja, ko se namesto o praktičnih vidikih in razvojnemu poslanstvu našega dela pogovarjamo o visokih ciljih in dobrih namenih, ki seveda potrebujejo – nove predpise.

 

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 10. maja 2021: V službi birokracije.

 

 

Comments

Comments are disabled for this post