Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Izzivi zdrave rasti

Petra Juvančič; foto: Blaž Samec

Slovenija je zelo lepa dežela in tu se zelo lepo živi. Vendar imate težave z ohranjanjem in privabljanjem talentov, tako da se boste morali odločiti, ali želite državo, v kateri se lepo živi, ali državo, v kateri se lahko tudi dela.

Besede, ki dobro povzamejo življenje v naši državi, ki ima čudovito lego, prekrasno naravo, izjemno kulinariko in hkrati relativno dobre možnosti glede uravnoteženosti poklicnega in zasebnega življenja. A je po 30 letih razvojno gledano postavljena pred izzive, kako naprej. Znano je, da smo se letos znašli v skupini držav, ki so na lestvici mednarodne konkurenčnosti IMD izgubile največ mest, kar bi moral biti resen razlog za skrb, pa se zdi, da se s tem nihče ne želi pretirano ukvarjati. Morda prav v ugodnih razmerah za življenje tiči razlog, da se danes težje pogovarjamo o nujnih razvojnih premikih, ambicijah in potrebnih reformah. Ko nam je lepo, nihče ne mara sprememb. Četudi so nujne.

Uvodne besede so povzetek dela pogovora s Hansom Paulom Bürknerjem, predsednikom uprave Boston Consulting Group, ki je pred časom obiskal Slovenijo. V svoji več desetletni karieri je svetoval številnim uspešnim svetovnim podjetjem glede strategije, razvoja, globalizacije in preobrazbe. Medtem ko smo pri nas v javni razpravi fokusirani na ukvarjanje s posameznimi polomljenimi drevesi, ki nam zamegljujejo in oddaljujejo podobo gozda, je Bürkner proučil razvojne možnosti za našo državo in nam med drugim kot primera svetlih zgledov postavil Estonijo in Dansko. Prvo zaradi nadpovprečno uspešne digitalizacije, drugo z vidika trajnostnega razvoja.

Vprašati se moramo, od česa bomo imeli tako ljudje kot država na koncu več: od poplave birokracije, zapletene administracije in kompleksnega davčnega sistema, ki davijo ambiciozne posameznike in spodbujajo ribarjenje v kalnem, ali od vitke države s svobodno gospodarsko pobudo, ki bo ohranjala ljudi in kapital doma.

Poglejmo primer Estonije. Nedavno je bil na portalu Svet kapitala objavljen podatek, da je zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije približno štiri tisoč britanskih podjetij odprlo svoje poslovne prostore v tej malo baltski državi. Med drugim zaradi digitalne infrastrukture, ki ponuja tudi možnost e-bivanja. Projekt e-Estonija omogoča tujim državljanom dostop do 99 odstotkov upravnih storitev, kot so ustanovitev podjetij, bančništvo, obdelava plačil in obdavčitev. Ustanovitev podjetja v Estoniji traja manj kot 20 minut, skoraj vsa podjetja pa so ustanovljena preko spleta.

Dodaten razlog za privlačnost države je tudi ugoden davčni sistem. Podjetja namreč ne plačajo davka od dohodka pravnih oseb, če dobiček ponovno vložijo v svoje podjetje, saj jim je pomembno vlaganje v razvoj – davek tako plačajo le, če si lastniki izplačajo dividende. Gledano v celoti so tako v letošnjem letu s privabljanjem tujih podjetij in prijazno davčno politiko za 60 odstotkov povečali prihodke iz davkov glede na isto obdobje lani. Čeprav ima tudi Estonija seveda svoje izzive z vidika družbene blaginje, velja za izjemno mednarodno konkurenčno in razvojno naravnano državo in je na lestvici svetovne konkurenčnosti daleč pred nami: na 26. mestu.

Tudi Slovenija, ki je na lestvici šele na 40. mestu, bi morala po mnenju Bürknerja privabiti več tujih podjetij in naložb, s poudarkom na raziskavah in razvoju. Eden od pogojev za to je bolj konkurenčna davčna ureditev, tudi na področju obdavčitve dela, in stroge delovnopravne zakonodaje, ki ne omogoča večje fleksibilnosti. Vsi ti dejavniki seveda vplivajo na konkurenčnost države. Tega se danes poleg Estonije dobro zaveda tudi Srbija, ki zadnja leta z ugodnejšimi pogoji svoja vrata na široko odpira tujim investitorjem, ki vlagajo v državo, odpirajo delovna mesta in v tej državi plačujejo davke.

Pri vsem tem tudi naša majhnost ne bi smela biti ovira, temveč jo moramo izkoristiti kot prednost. Bürkner namreč Sloveniji pripisuje izjemno geografsko lego in tudi varnost. Če se spomnimo obdobja po osamosvojitvi, smo v Sloveniji nekaj časa gojili ambicijo, da bi svetovne korporacije in podjetja našla svoje središče v naši državi, od koder bi skrbela za pokrivanje regije držav nekdanje Jugoslavije in širše. A trendi niso dobri.

Po eni strani imamo odpor do tujih podjetij, ki se ob rasti minimalne plače umikajo in iščejo ugodnejše pogoje v državah z nižjimi stroški dela. Hkrati pa brez nujno potrebne debirokratizacije in razvojne kapice vztrajamo pri neprijaznem okolju do podjetij, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, pa naj gre za farmacijo, bančništvo ali uspešna družinska podjetja. Tako izgubljamo domače talente, ki iščejo karierne izzive v globaliziranem svetu, obenem pa težko privabimo tuje visoko izobražene kadre, ki na delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo ob istem bruto v drugih državah dobijo mnogo višje neto plačilo. Hkrati pa sprejemamo ad hoc rešitve, da se na primer nekateri covid dodatki v javnem sektorju ne štejejo v davčno osnovo, s čimer so si izbranci potihoma priborili davčno kapico. In potem vse tiho je bilo.

Zakaj je to pomembno? Ker so nas začele na globalnem trgu prehitevati države, ki so imele v 90ih letih mnogo slabše izhodišče od nas. Na primer Češka, s katero smo se nekoč primerjali kot velika zgodba o uspehu. Seveda to ne pomeni, da je kakovost življenja pri nas primerjalno slabša, a dolgoročno bomo brez spodbujanja gospodarstva, konkurenčnosti, drzne podjetniške kulture in ambicioznosti težko zagotavljali enako družbeno blaginjo in socialno politiko. Vprašati se moramo, od česa bomo imeli tako ljudje kot država na koncu več: od poplave birokracije, zapletene administracije in kompleksnega davčnega sistema, ki davijo ambiciozne posameznike in spodbujajo ribarjenje v kalnem, ali od vitke države s svobodno gospodarsko pobudo, ki bo ohranjala ljudi in kapital doma.

 

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 25. 10. 2021: Izzivi zdrave rasti.

 

 

Comments

Comments are disabled for this post