V četrtek sem sodelovala na Zdravstveno-razvojnem forumu v Portorožu, na katerem se zberejo strokovnjaki z najširšega področja zdravstva – od izvajalcev, do upravljalcev, ekonomistov, poznavalcev sistema itd.

Naš panel se je dotaknil košarice pravic, ki jo je prof. dr. Petra Došenovič Bonča z ljubljanske Ekonomske fakultete slikovito opisala kot knjižno polico, na katero je glede na omejena razpoložljiva sredstva mogoče postaviti le toliko različno debelih in težkih knjig, kolikor je knjižna polica dolga oziroma kolikor je teh sredstev na voljo.

Dejstva so naslednja:

• Slovenija je ob osamosvojitvi želela ohraniti vseobsegajočo košarico pravic, v katero politika nikoli ni upala poseči. Tako se nam tudi tujci čudijo, kaj vse imamo v tej košarici in kako si to lahko privoščimo, kot je povedal Dušan Jošar z Ministrstva za zdravje.
• Stroški za zdravstvo silovito naraščajo. Medtem ko smo se še leta 2008 v zdravstvu pogovarjali o 2,5 milijardah, se danes o preko 5,3 milijarde sredstev. Tudi samoplačništvo je v teh letih zraslo s 300 na približno 700 milijonov.
• Z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja smo po javnih sredstvih v razmerju do zasebnih na samem vrhu EU27, pri čemer za novi davek v višini 35 evrov že dolgo vemo, da ne zadošča, zato bo morala država iz proračuna za zdravstvo zagotoviti dodatnih 400 milijonov. Za zdaj. Ker:
• smo dolgoživa družba in danes so naše potrebe bistveno večje kot nekoč. Vsi si želimo čim dlje smučati, voziti avto, biti v vseh ozirih aktivni in ni več tistega: malo potrpi, leta so tu.
• Obenem prihajajo nove, drage metode zdravljenja, nove tehnologije, nova zdravila … Kako vse to čim hitreje vključevati v zdravstvo, da bo čim bolj sodobno in sledilo trendom?
• Naša dolgoživost bo še kako vplivala tudi na stroške dolgotrajne oskrbe, kot je z vidika stabilnosti javnih financ opozorila tudi državna sekretarka na ministrstvu za finance Saša Jazbec.

Seveda si vsi želimo moderno zdravstvo, ki bi sledilo novim tehnologijam in sodobnim metodam zdravljenja, a do tega ne bomo prišli, dokler ne uredimo osnov. Namreč:

• Že dolgo se ve, da je košarica pravic oziroma to, kaj si za razpoložljiva sredstva sploh lahko privoščimo, sicer strokovno vprašanje, a hkrati tudi politično, saj mora v primeru kakršnega koli prerazporejanja pravic v morebitno košarico B politika priti pred kamere in to sporočiti ljudstvu. Zato se pri nas kljub nenehnim razpravam to 30 let ni spremenilo in tudi dandanašnji v zvezi s tem težko pričakujemo trezno razpravo.
• Rezultati se kažejo v vse daljših čakalnih dobah oziroma vsesplošno omejeni dostopnosti. Slepimo se, da imamo na voljo vse pravice, a mnogo od njih žal samo na papirju, v praksi pa ne pridemo do njih.
• Posledice se potem kažejo tudi v prepočasnem uvajanju novih metod zdravljenja, zaradi česar so naši pacienti pogosto prepuščeni na milost in nemilost tujini, kot je z nami svojo zgodbo delila tudi pacientka z zelo redko boleznijo, Valentina Valič. Čeprav se na ZZZS trudijo, da bi takim bolnikom čim hitreje pomagali, je povedala Ana Vodičar z ZZZS.
• Z vidika pacienta pa so zagotovo tudi nesprejemljive številne pripovedi, kako ljudje na IPP delu ljubljanske urgence čakajo po 24, 36 in več ur, ne da bi jih kdo pogledal ali da bi vedeli, kaj bo z njimi (prej ali slej tudi z nami!).

Ob vsem tem pa v Sloveniji manjka:

• Več treznega pogovora o slovenski produktivnosti, ki je pomembna z vidika nadaljnjega zagotavljanja naše socialne države z vseh vidikov, ne le zdravstva, žal pa capljamo na mestu in smo še vedno zgolj na 82 % povprečja produktivnosti EU.
• V zdravstvu je premalo razprave o boljši organizaciji in tudi učinkovitosti, kjer sem prepričana, je še veliko rezerv, prav tako pa z vidika, kako ZZZS izvaja načrtovanje zdravstvenih storitev, saj se že leta kaže, da je sedanji sistem preživet, preveč centralno-planski in premalo osredotočen na dejanske sodobne potrebe populacije.
• Tako kot se na ravni države nihče več ne dotakne vprašanja vitke države, se tudi v zdravstvu nič več ne sliši o racionalizaciji. Na primer o nujni racionalizaciji mreže. Leta 2011, ko je minister Dorijan Marušič želel racionalizirati mrežo porodnišnic in je bilo to že takrat strokovno nujno (politično pa seveda ni šlo skozi), se je v Sloveniji rodilo 22 tisoč otrok. Lani le še 16.800. Številke povedo vse.

Petra Juvančič