Press enter to see results or esc to cancel.

Dr. Igor Gregorič: Ločiti zdravstvo od politike

Lani smo na enem od strokovnih dogodkov gostili srčnega kirurga svetovnega formata dr. Igorja Gregoriča in njegov obisk izkoristili tudi za pogovor o zdravstvu. Danes je takratni pogovor z njim zanimiv tudi zato, ker je vodil komisijo, ki je proučevala pomanjkljivosti v izvajanju programa otroške srčne kirurgije. Dr. Gregorič sicer dolga leta živi in dela v ZDA, bil je zaposlen na Texas Heart Institute v Houstonu, ki je med vodilnimi svetovnimi ustanovami na področju kardiovaskularne kirurgije, presaditve srca in mehanske cirkulatorne podpore. Pred petimi leti je postal predstojnik kirurškega oddelka centra za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital v Houstonu.

V ZDA delate že več kot 30 let, zato začniva z razbijanjem tabuja o ameriškem zdravstvu, ki se ga na v Sloveniji bojimo, češ, da je preveč tržno usmerjeno. Kje vi zaznavate njegove prednosti in slabosti?

Mislim, da je ravno tržnost tista, ki s konkurenčnostjo pogojuje izboljšanje kakovosti zdravstvenih storitev. Bolnišnice vsekakor stremijo k temu, da so finančno likvidne, poslovno pa čim boljše in čim višje na rang lestvici. Težnja po odličnosti je prisotna na vsakem koraku; naj si bo to v organiziranosti, izobraževanju, kakovosti, raziskovanju ter akreditaciji. V Sloveniji se tržnega zdravstva bojimo, ko pa citiramo smernice in navajamo protokole, najnovejši vedno prihajajo iz ZDA.

Tabu seveda obstaja v razmišljanju, da če v ZDA nimaš denarja ali zavarovanja, ne boš deležen medicinske oskrbe. To je seveda najdlje od resnice. Obstaja namreč državni zakon, ki obvezuje vse medicinske centre, da v primeru, ko pacient rabi nujno medicinsko pomoč, jo mora dobiti ne glede na finančno stanje ali zavarovanje. Torej v nujnih primerih vsakdo dobi medicinsko oskrbo – celo, če je v Ameriki ilegalno. Ena od slabosti ameriškega sistema pa je, da okrog 10 odstotkov ljudi kljub reorganizaciji zdravstva (Obamacare) še vedno nima zavarovanja. Če si v ZDA brez zdravstvenega zavarovanja, je za bolnike pri neurgentnih stanjih ter kroničnih boleznih dostopnost do zdravstvene oskrbe otežena, ni pa nemogoča, in znova poudarjam: pri nujnih primerih ni razlike. Bolniki so lahko deležni nadaljnje oskrbe v tako imenovanih »Community Hospitals«. Njihova slabost je daljša čakalna doba, strokovnost pa je enaka ostalim bolnišnicam.

Foto: Jernej Lasic

 

Delate v priznani univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital. Kakšen je vaš delavnik? Koliko časa na primer preživite v operacijski dvorani in koliko je drugih obveznosti?

Preden sem prišel na univerzitetno kliniko, je bil moj delavnik pretežno v operacijski dvorani. Danes je moje delo deljeno: polovica klinično delo, polovica administrativno. Začnemo okrog 6.30 zjutraj, dela pa se, dokler delo ni zaključeno; to je med 6. in 7. uro zvečer. Velikokrat se delo podaljša tudi v pozne večerne ure ali pozno v noč, na primer pri urgentnih primerih  ter pri transplantacijah srca.

Tabu seveda obstaja v razmišljanju, da če v ZDA nimaš denarja ali zavarovanja, ne boš deležen medicinske oskrbe. To je seveda najdlje od resnice. Obstaja namreč državni zakon, ki obvezuje vse medicinske centre, da v primeru, ko pacient rabi nujno medicinsko pomoč, jo mora dobiti ne glede na finančno stanje ali zavarovanje.

Če primerjava položaj zdravnika pri nas in v ZDA, kakšne so razlike v smislu delovnih obveznosti, učinkovitosti, kakovosti … Če se ne motim, ste prav na področju srčne kirurgije omenili, da je za mednarodno akreditacijo potrebnih 400 posegov letno. 

Obveznosti zdravnika so na obeh straneh luže podobne, saj so bolezenska obolenja primerljiva. Razlika je v sistemu in kaj sistem od zdravnika zahteva. Ameriški je z vsemi sredstvi naravnan k preverjanju kakovosti, učinkovitosti, obveznem objavljanju rezultatov, pozitivnem finančnem poslovanju, izredno učinkovitem in natančno organiziranem izobraževanju. Na primer v izobraževanju specializanta srčne kirurgije je natančno predpisano število posameznih operativnih posegov, ki jih mora opraviti, sicer ne more na specialistični izpit. Te številke in posegi se dnevno preverjajo. Mentor je svojemu specializantu dolžan omogočiti vse predpisane operativne posege, sicer se njegovo mentorstvo in program specializacije v dotični ustanovi ukine. Za otroško srčno kirurgijo je idealno, če ima celoten program 400 ali več operativnih posegov letno; minimalno pa od 200 do 250 letno. Takšna anomalija, kot se je zgodila v UKCL na področju izobraževanja in usposabljanja kandidatov – specializantov na področju otroške srčne kirurgije, v ZDA ni možna.

V Sloveniji se že skoraj 15 let lotevamo zdravstvene reforme. Kaj bi moral biti po vašem mnenju prvi korak za naš boljši jutri na področju zdravstva?

Slovenska javnost se mora bolje informirati o različnih sistemih zdravstvenega varstva. Zakoreninjeno je ene vrste razmišljanje, vendar je za spremembo sistema potrebno to mišljenje spremeniti. Ko bo posameznik – zavarovanec lahko direktno vplival na vrsto svojega zavarovanja in odločal o višini prispevka, ko se sprosti tržna konkurenčnost zavarovalnih družb in ko odpravimo koncesije in sprostimo zasebno zdravstvo, šele tedaj bo tudi v zdravstvu lahko nastopila prava konkurenčnost, ki bo odpravila čakalne vrste in znatno izboljšala kakovost zdravstvenih storitev.

Lani smo lahko v medijih brali vašo kritiko na naše zdravstvo. Med drugim ste dejali, da slovenska medicina z vidika kakovosti ni na evropski ravni. Kje so po vašem mnenju težave?

Težave so v sistemu. Posamezniki dosegajo lahko vrhunske rezultate, vendar se ti izgubijo v neučinkovitosti  sistema. Govorim o tem, da se v medijih bere, da ni dovolj anesteziologov, da je potrebno ponekod čakati na CT do sedem mesecev, na elektivno katetrizacijo srca devet mesecev, da vemo, da so aparature v katetrizacijskih laboratorijih zastarele … Da nekdo umre zaradi tehnične napake, ki je spregledana ob tehničnem prevzemu; pri čemer celo jaz vem, da  je  v urgenci UKCL  senzor, ki zazna kisik, zaradi česar se takšna napaka ne more zgoditi, v periferni bolnišnici pa takega senzorja ni – ali ni to dvojni, neenak standard? Da celo objavljena mednarodna statistika pokaže, da smo nekje v sredini ali pa pri repu Evrope in, ne nazadnje, da ministrstvo za zdravje pripravi drago študijo o ravni primarnega zdravstva, ki temelji na nepravilno prevedenem vprašalniku, zaradi česar  je rezultat same študije zelo vprašljiv … In še bi lahko našteval. Težave so v sistemu.

Ko bo posameznik – zavarovanec lahko direktno vplival na vrsto svojega zavarovanja in odločal o višini prispevka, ko se sprosti tržna konkurenčnost zavarovalnih družb in ko odpravimo koncesije in sprostimo zasebno zdravstvo, šele tedaj bo tudi v zdravstvu lahko nastopila prava konkurenčnost, ki bo odpravila čakalne vrste in znatno izboljšala kakovost zdravstvenih storitev.

Bili ste tudi na čelu komisije, ki je proučevala pomanjkljivosti v izvajanju programa otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana. Kako ocenjujete reakcijo pristojnih in odgovornih po poročilu? Kaj bi se zgodilo, če bi na primer vaša bolnišnica v ZDA dobila tako negativno poročilo o svojem delu?

Reakcija odgovornih je žalostna in absurdna. Pri nas v ZDA bi se tak program nemudoma zaprl, vodstvo bi odstopilo, primere bi ocenjeval kriminalistični urad. Ustanovila bi se komisija strokovnjakov, ki bi proučila, ali je program možno reorganizirati, in če bi bil odgovor pritrdilen, bi se našla finančna sredstva, natančen plan, novo vodstvo in točno določena pravila in termini, kako in kdaj naj tak program začne ponovno funkcionirati. Bolnišnica bi mogoče celo izgubila akreditacijo ali bi bila postavljena pod nadzor.

Vas kdaj zamika, da bi se vrnili v Slovenijo in s svojim znanjem in izkušnjami pomagali pri razvoju našega zdravstva? Če bi dobili priložnost, česa bi se lotili najprej?

Včasih me seveda zamika, saj me žalosti, ko vidim, kaj se tu dogaja z  zdravstvom … Če bi imel priložnost, bi se lotil par ključnih področij, kot je ločiti zdravstvo od politike, sprostitev zavarovalnih družb, sprostitev zasebnega zdravstva, plačilo po storitvi – ne pavšalno, odprava koncesij. Nemudoma bi uvedel preverjanje kakovosti storitev, poročanje rezultatov ter strikten način preverjanja opravljanja specializacij.

Reakcija odgovornih je žalostna in absurdna. Pri nas v ZDA bi se tak program nemudoma zaprl, vodstvo bi odstopilo, primere bi ocenjeval kriminalistični urad. Ustanovila bi se komisija strokovnjakov, ki bi proučila, ali je program možno reorganizirati, in če bi bil odgovor pritrdilen, bi se našla finančna sredstva, natančen plan, novo vodstvo in točno določena pravila in termini, kako in kdaj naj tak program začne ponovno funkcionirati. Bolnišnica bi mogoče celo izgubila akreditacijo ali bi bila postavljena pod nadzor.

Poročilo o dejavnosti srčne kirurgije

 

Comments

Leave a Comment