Vlada RS je lani optimistično napovedala skrajševanje čakalnih dob, za kar je namenila dodatnih 7,9 milijona evrov. V zadnji Delovi Sobotni prilogi je podatke analiziral nekdanji minister za zdravje Dorjan Marušič, ki ugotavlja, da se je kljub dodatnemu denarju število čakajočih še povečalo. Ob tem opozarja, kar so opozorili že mnogi strokovnjaki doslej: težav s čakalnimi dobami se ne da rešiti samo z denarjem.

Takole je pred časom v intervjuju za Dnevnik povedal dr. Arne Björnberg, izvršni direktor organizacije Health Consumer Powerhouse, ki spremlja in analizira zdravstvene sisteme v 35 državah (EHCI indeks). »Na Švedskem imamo na primer zelo dolge čakalne dobe in poleg Irske najslabšo dostopnost zdravstvenih storitev v Evropi – slabšo kot v Sloveniji. Pred časom so politiki zdravstvu ponudili dodaten denar za nagrado pri krajšanju čakalnih dob. Rezultat je, da so čakalne dobe zaradi nagrajevanja manjše namesto večje učinkovitosti na koncu še daljše. Namesto tega bi morali nagrajevati bolnišnice, ki imajo majhne stroške, a dosegajo visoko učinkovitost. Slabim pa bi bilo treba pomagati, da bi delali bolje. Ta logika bi bila tudi za Slovenijo, pa še marsikatero drugo državo, povsem nova. Na isto stališče, da bi morali bolnišnicam v težavah dati več denarja, smo pred leti na primer naleteli tudi v Avstriji. Uradniki so dobesedno indoktrinirani v prepričanju, da je to edina možnost.«

Tudi Dorjan Marušič v svoji analizi ugotavlja, da nesistematični in nekontinuirani ukrepi brez pravilnega načrtovanja in podatkovnih osnov ter brez ustrezne evalvacije ne morejo biti uspešni. »Davkoplačevalski denar za izboljšanje dostopnosti bo s takimi ukrepi še naprej vložen in porabljen neracionalno.« In opozarja, da so bili vsi dosedanji ukrepi – tako finančna injekcija za skrajševanje čakalnih dob kot povišanje cen zdravstvenih storitev v zadnjih dveh letih – namenjeni financiranju izvajalcev in ne potreb državljanov.

Obljube vs. realnost

Napovedi sredi lanskega leta so bile optimistične, vlada jih je ponazorila tudi grafično.

Marušič pa v svoji analizi ugotavlja:

• Od aprila 2016 se je število vseh čakajočih z 218.952 povečalo na 229.814.
• Nad dovoljeno čakalno dobo je čakalo 40.648 ali 17,7 odstotka vseh čakajočih. Ob sprejetju ukrepov vlade je ta delež znašal 14,8 odstotka oziroma 32.396 vseh čakajočih.
• V primerjavi s 1. januarjem 2016 se je število čakajočih povečalo za 21.813 ali 10,4 odstotka, nad dovoljeno čakalno dobo pa za kar 12.251 ali za 43,1 odstotka.

Obenem je analiziral vpliv ukrepa (plačila 7,9 milijona evrov za dodatne posege) na skrajšanje čakalnih dob pri šestih zdravstvenih storitvah, ki jim je ministrstvo za zdravje namenilo dodatna sredstva (slika):

• Število čakajočih se je v štirih programih povečalo (operacije rame, hrbtenice, kolena ter arterij), zmanjšalo pa se je na dveh programih (operacija kile in koronarografije).
• Povprečne čakalne dobe se na nobenem od šestih programov niso skrajšale skladno z napovedmi – na dveh programih so se celo podaljšale: operacija hrbtenice in operacija kile.
• Na preostalih štirih programih so se povprečne čakalne dobe sicer skrajšale, kar je pozitivno, vendar za manj, kot je bilo napovedano: čakanje na operacijo rame naj bi se skrajšalo za 22 odstotkov, vendar se je skrajšalo za 11,5 odstotka; čakanje na operacijo kolena naj bi se skrajšalo za 16 odstotkov, a se je za 11,9 odstotka; čakalne dobe na koronarografije naj bi se skrajšale za 90 odstotkov, realno pa so se skrajšale kar za polovico manj, za 45,9 odstotka; prav tako so se čakalne dobe na operacije arterij skrajšale za 39,8 odstotka namesto za 46 odstotkov.
• Pri vseh šestih programih še vedno obstajajo izvajalci, kjer čakajoči čakajo dlje, kot je dopustna čakalna doba.

Viri:

• Dorjan Marušič: Analiza Dostopnosti do zdravstvenih storitev, januar 2017.
• Delo, Sobotna priloga, 11. februar 2017: Nesistematični in nekontinuirani ukrepi ne morejo biti uspešni (Dorjan Marušič, Valentina Prevolnik Rupel, Marjeta Kuhar)
• Dnevnik, Objektiv, 23. december 2014: intervju dr. Arne Björnberg (Nina Knavs).