Dr. Tina Bregant se je po opravljeni mednarodni maturi (International Baccalaureate programme) vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani z željo postati raziskovalka – nevroznanstvenica. Med študijem se je srečala s sirotami iz Ceausescujevega režima in se takrat odločila, da bo delala z otroki in jim pomagala po svojih najboljših močeh. Danes dela kot zdravnica – pediatrinja z doktoratom s področja otroške nevrologije. Poleg tega se dodatno specializira iz fizikalne in rehabilitacijske medicine. Vodilna nit njenega študija in dela so otroci, rada dela tako z dojenčki in malčki kot tudi z večjimi otroki, najstniki in tudi z njihovimi starši. Na Fakulteti za zdravstvo predava predmet Pediatrija. Povedala nam je, kako sama občuti zdravstveni sistem in kako si predstavlja potrebne spremembe, da bi se v zdravstvu znova osredotočili na bolnike. 

Tisti, ki ne hodimo k vam kot zdravnici, smo vas spoznali, ko ste se izpostavili kot ena od generacije mladih zdravnikov, ki opozarja na težave slovenskega zdravstva. Kdo ste pravzaprav Mladi zdravniki?

Gotovo ste srečali koga od nas pri delu v ambulanti, na oddelkih ali na terenu, preko dneva in preko noči, saj nas je veliko, približno 4.000, ki delamo v slovenskem zdravstvu. Morda vam je kdo od nas odvzel kri za plinsko analizo, naredil preiskavo, se z vami pogovoril o vaših težavah ali pa zgolj prijazno prinesel kozarec vode. Glede na »mladosten« videz nas včasih zamenjajo s študenti ali medicinskimi sestrami, vendar smo zdravniki. Formalno smo mladi zdravniki vpisani v register zdravnikov pri Zdravniški zbornici Slovenije, do 5 let po opravljenem specialističnem izpitu. Tako so med nami pripravniki, sobni zdravniki, specializanti in specialisti do 5 let po opravljenem specialističnem izpitu.

Foto: Tadej Bernik

Zakaj ste se združili in pričeli opozarjati na probleme?

Dokler ne pričneš delati kot zdravnik, imaš drugačne predstave o medicini in zdravstvenem sistemu. Svojim bolnikom želiš nuditi vse, kar si se naučil. Naivno misliš, da bodo znanje, veščine in sčasoma tudi izkušnje pripomogle, da bodo tvoji bolniki oskrbljeni tako, kot je zanje optimalno in v skladu s sodobnimi spoznanji medicine. Strezni pa te realnost slovenskega zdravstvenega sistema, ki je finančno izžet, kadrovsko in investicijsko podhranjen ter izrazito netrajnostno naravnan.

Ko se soočiš z bolniki, ki bi si objektivno zaslužili več minut pogovora s tabo, in jim tega časa niti ne smeš nameniti, saj imaš za njimi že naročene nove bolnike. Ko pregleduješ dnevno več bolnikov, kot je to varno za bolnika in zate ter hkrati nepredstavljivo v primerljivem zahodnem svetu. Ko uvrščaš ljudi na čakalne sezname, ki si jih bolniki ne zaslužijo, si pa zaslužijo čim hitrejši pregled in obravnavo. Ko ugotoviš, da enostavno tako ne zmoreš in ne želiš več delati – takrat pričneš iskati rešitve.

Zato smo se, pravzaprav v veliki stiski, mladi zdravniki povezali. Naš svet je namreč blizu svetu bolnikov, saj nismo odmaknjeni v odločevalskih ali teoretičnih pozicijah, pač pa tudi zaradi načina dela, ko krožimo v različnih zdravstvenih ustanovah, spoznavamo zdravstveni sistem čisto  od blizu, v vsakodnevnih stikih z zelo raznolikimi bolniki.

Bolniki potrebujejo zdravstvene storitve, ki so kakovostne, pravočasne in učinkovite. Popolnoma vseeno je, ali jih opravi zdravnik v državni ustanovi ali  koncesionar.

Ali ministrstvo za zdravje upošteva vaš glas?

Moj vtis je, da trenutno ministrstvo za zdravje ne upošteva pravzaprav nikogar – niti stroke niti bolnikov. S tega vidika ni presenetljivo, da so bili tudi glasovi mladih zdravnikov večkrat preslišani.

Veliko prahu med zdravniki dviguje zakon o zdravstveni dejavnosti, nekateri členi so tudi v presoji na ustavnem sodišču. Kaj vse je z zakonom narobe?

Zelo na kratko bi rekla, da je zakon restriktiven in grobo posega v temelje ureditve dostopa do zdravstvenih storitev in v avtonomijo izvajanja zdravniške službe in dejavnosti. Hkrati pa prav v ničemer ne pripomore k izboljšanju same storitve ali dostopnosti zdravstene storitve za bolnike.

V Sloveniji se kot maček okoli vrele kaše vrtimo v razpravah o javno-zasebnem. Kako na to dilemo gledate zdravniki?

Bolniki potrebujejo zdravstvene storitve, ki so kakovostne, pravočasne in učinkovite, in je popolnoma vseeno, ali jih opravi zdravnik v državni ustanovi ali  koncesionar. Seveda pa se zatakne pri sistemu plačevanja teh storitev. Če si kot bolniki želimo konkurenčnosti, pri čemer sem sama proti brezobzirnim neoliberalističnim idejam, potem se moramo začeti pogovarjati prav o sistemih plačevanja storitev, regulativnih mehanizmih, konkurenci med zavarovalnicami ter seveda tudi med izvajalci zdravstvenih storitev.

Zgolj konkurenčnost v zdravstvu namreč še ne pomeni, da bodo edino bogati dobili zdravstvene storitve, kakor se pogosto navaja v javnosti.

Pred kratkim je ena od zdravnic javno povedala, da so ji v primeru njene bolezni njeni pacienti povedali, na katerega zdravnika in za kakšen denar se lahko dogovori, da bo čim prej prišla na vrsto. 

Razumem bolnike, da iščejo rešitve na vse možne načine. Vendar pa se mi tovrstno ravnanje zdi izjemno etično  sporno, saj prav sili udeležence, tako bolnike kot zdravstvene delavce, v koruptivno ravnanje. Zaradi takih primerov, ki pa zgolj kažejo na neskladje med zapisanimi zavezami, torej navidezno dostopnostjo javnozdravstvenih storitev vsem, in prakso, ki tega ne potrjuje, moramo naš zdravstveni sistem prevetriti. To je naloga države, ki jo je moramo sistemsko urediti, ne pa da rešitve stihijsko rešujejo bolniki, zdravniki, pa še kdo, ki tako najde priložnost za zaslužek na račun človeka v stiski.

Strezni te realnost slovenskega zdravstvenega sistema, ki je finančno izžet, kadrovsko in investicijsko podhranjen ter izrazito netrajnostno naravnan. Ko se soočiš z bolniki, ki bi si objektivno zaslužili več minut pogovora s tabo, in jim tega časa niti ne smeš nameniti, saj imaš za njimi že naročene nove bolnike. Ko pregleduješ dnevno več bolnikov, kot je to varno za bolnika in zate ter hkrati nepredstavljivo v primerljivem zahodnem svetu. Ko uvrščaš ljudi na čakalne sezname, ki si jih bolniki ne zaslužijo, si pa zaslužijo čim hitrejši pregled in obravnavo.

Zanimiva se nam zdi vaša izjava, da svojemu 19-letnemu sinu niste mogli priporočiti poklica zdravnika.

Poklic zdravnika je eden najlepših poklicev, z najvišjimi etičnimi in moralnimi zavezami. Izjemno veliko daje, zlasti na področju osebne rasti, vendar pa tudi veliko zahteva: najdaljše, vseživljensko učenje in izobraževanje, ki je visoko regulirano in stalno preverjano; osebna in kazenska odgovornost; psihični in fizični napori povezani z nočnim delom, delom na terenu ter delom z bolnimi in umirajočimi; zahtevno usklajevanje družinskega in profesionalnega življenja; ujetost v sistemske ureditve, ki po eni strani sicer pomenijo varnost, po drugi pa omejujejo ustvarjalnost in svobodo odločanja.

Hkrati zdravstveni sistemi povsod po svetu izrinjajo zdravnika iz neposrednega stika z bolnikom, omejujejo njegovo intelektualno delo s finančnimi ukrepi in krepijo birokratizacijo zdravstva, kar pomeni intelektualno umiranje in odvzem avtonomije odločanja – kot da ne potrebujemo več zdravnika z glavo in srcem, pač pa samo še visoko izobraženega uradnika z dodatnimi znanji iz medicine. To je zame osebno nesprejemljivo.

Sodobna družba poleg tega ponuja veliko poklicev, ki omogočajo samouresničenje, pa je pot do njih lažja ali pa vsaj znatno krajša kot poklic zdravnika. Verjamem sicer starim Rimljanom, da velja »Per aspera ad astra!« in da bližnjic ni, vendar pa se mi zdi tudi pomembno, da otroci vedo, da niso zavezani »družinski tradiciji«, da lahko svobodno izberejo lastno poklicno pot in da, podobno kot vsi starši, tudi sama želim, da bi mojim otrokom bilo lažje kot meni. Se pa zavedam, da določenih bolečih izkušenj otrokom ne morem prihraniti. Lahko svetujem, vendar pa mora otrok tovrstne odločitve izbrati svobodno in samostojno.

Kakšna bi bila za vas prava zdravstvena reforma?

Nimam iluzij, da poznam »pravi odgovor«. Če razmišljam, kam bi morala biti usmerjena, pa bi morala biti osredotočena na bolnika, dosežena s konsenzom večine državljanov, z upoštevanjem tako zdravstvene stroke kot tudi ekonomskih možnosti. Ker zdravstvena oskrba že dolgo ni več rezultat prizadevanja posameznikov, pač pa celotnih timov, je pomembno poudariti, da si za kakovostno zdravstveno oskrbo državljanov moramo prizadevati vsi zdravstveni strokovnjaki, bolniki in njihovi svojci, hkrati pa tudi raziskovalci, plačniki, načrtovalci in izobraževalci, ki imajo možnost in dolžnost, da uvajajo spremembe.

Nimam iluzij, da poznam »pravi odgovor«. Če razmišljam, kam bi morala biti reforma usmerjena, pa bi morala biti osredotočena na bolnika, dosežena s konsenzom večine državljanov, z upoštevanjem tako zdravstvene stroke kot tudi ekonomskih možnosti.

V več mednarodnih dokumentih so že opredeljena načela, ki bi jih zdravstvena reforma morala tudi v praksi  uresničiti: varnost, učinkovitost, osredotočenost na bolnika, pravočasnost, varčnost in enakovrednost (pravičnost). Zaradi naraščajočih  potreb prebivalstva, tako zaradi starajoče populacije kot naraščajočega bremena kroničnih bolezni ter stroškov, ki so posledica razvoja medicine in novih tehnologij, je potrebno zagotoviti več finančnih sredstev – povečati delež BDP, ki ga namenjamo za zdravstvo; zagotoviti finančno vzdržnost sistema; urediti merjenje stroškov glede na obravnavanega bolnika ter tako zagotoviti realno plačilo storitev.

Prevetriti košarice pravic oziroma omogočiti različne košarice – v skladu s potrebami in zmožnostmi prebivalstva. Vzpostaviti standarde in normative, ki so v skladu s strokovnim in varnim delom tako za bolnike kot zdravnike. Dodatno okrepiti primarno raven: kadrovsko okrepiti zlasti zdravnike na primarni ravni. Omogočiti in nagraditi  določene storitve na primarni ravni ter tako razbremeniti in decentralizirati sekundarno in terciarno raven, kjer je to mogoče, ter na drugi strani centralizirati storitve, kjer je zaradi zagotavljanja kakovosti  potrebna določena kritična masa. Vzpostaviti delujoč, praktičen sistem kakovosti in varnosti.

Usmeriti prizadevanja in sredstva v preventivne programe ter tako spodbuditi državljane, da aktivno prispevajo k boljšemu zdravju celotne družbe. Uskladiti medresorsko delovanje ter tako zagotoviti celostno oskrbo, ki ne upošteva samo zdravstvenih, pač pa tudi socialno-ekonomske dejavnike.

Foto: Tadej Bernik

Večkrat poudarite, da kdor se ukvarja z otroki, se ukvarja s prihodnostjo. Kako ob delu z mladimi vidite našo prihodnost?

Vsak dan se srečujem z otroki, ki me soočajo z izzivi, kako jih podpreti v razvoju, kako jim pomagati in kako jih spodbuditi, da bodo lahko uresničili svoje potenciale in odrasli v srečne, čimbolj zdrave, odgovorne, samouresničene posameznike. Srečna sem, ker živim v okolju, kjer lahko, če le želimo, podpremo tako revne kot bogate otroke; deklice in dečke; take, ki so oškodovani v razvoju kot take, ki so v razvoju tipični. Kjer obstajajo vrtci, šole, ustanove s strokovnjaki, ki jih razvoj otrok in njihova dobrobit zanima. Hkrati imamo v Sloveniji eno najnižjih umrljivosti dojenčkov v svetu; poleti 2017 pa je bila Slovenija skupaj z Norveško uvrščena na prvo mesto glede skrbi za otroke po mnenju organizacije Save the Children.

In vendar me skrbi, saj kljub naporom opažamo porast duševnih težav; razmere za mlade niso ugodne. Svetovni ekonomski kazalniki kažejo, da smo miljenijci prva generacija visoko razvitih ekonomskih držav, ki ekonomsko živimo slabše od svojih staršev v isti starosti na račun večje ekonomske zadolženosti, višjih stroškov šolanja, relativno nižjih plač, manjše ekonomske in socialne varnosti, prekarnega dela, znatno nižjega deleža nepremičninskega lastništva ter manj gotovega upokojenskega statusa.  Zato je solidarnost, ki je usmerjena v vse ranljive populacije, tudi mlajše, nujna.

Floskule o nehvaležnih mladih, ki imajo vse, pa upam, da smo prerasli. Zapuščamo jim namreč ekološko opustošen svet, z grožnjo največjega izumrtja živalskih in rastlinskih vrst doslej; zmanjšano biološko raznovrstnostjo; grožnjo pomanjkanja čiste vode; izpraznjenimi zalogami energentov; klimatskimi spremembami. To so globalni problemi, ki smo jih mi in naši starši ustvarili, rešiti pa jih bodo morali naši zanamci, če bodo hoteli preživeti. Vendar zaupam v prihajajoče generacije, ki pa pri tem potrebujejo našo podporo. Sami namreč ne bodo zmogli rešiti naštetih težav.

Srečna sem, ker živim v okolju, kjer lahko, če le želimo, podpremo tako revne kot bogate otroke; deklice in dečke; take, ki so oškodovani v razvoju kot take, ki so v razvoju tipični. Kjer obstajajo vrtci, šole, ustanove s strokovnjaki, ki jih razvoj otrok in njihova dobrobit zanima. Hkrati imamo v Sloveniji eno najnižjih umrljivosti dojenčkov v svetu; poleti 2017 pa je bila Slovenija skupaj z Norveško uvrščena na prvo mesto glede skrbi za otroke po mnenju organizacije Save the Children.

Bi svoje delo kdaj zamenjali za vstop v politiko?

Vedno se mi je zdelo delo raziskovalca in zdravnika precej bolj zanimivo, smiselno, etično in bolj v skladu z mojimi vrednotami. Žal pa določenih procesov, niti v znanosti, raziskovanju ali zdravstveni dejavnosti, ne moremo izpeljati brez politike. S tega vidika ima politika veliko moč in izjemno vpliva na vse nas. Če bi ljudje presodili, da bi lahko prispevala k dobrobiti nas vseh, bi o tem razmislila. Odločitev pa gotovo ne bi bila lahka, saj je z vstopom v politiko povezano tudi veliko odrekanja; tveganje za izgubo dobrega imena pa je tudi visoko.

Petra Juvančič