Kako do zdravega zdravstva
Zdravstvena polemika je letos potekala pod naslovom Za zdravo zdravstvo. Od zanimivih gostov smo slišali veliko zanimivih – in predvsem zdravorazumskih pogledov na to, kako bi lahko kakovostno uredili zdravstvo po zgledu razvitih in urejenih držav. Oftamolog Matej Beltram je predstavil švicarski model, estetski kirurg Uroš Ahčan je pokazal, kako slab je trenutni položaj zdravnikov v javnem zdravstvu, pediatrinja Helena Mole je opozorila na nepotrebnost koncesij, predavatelj na Harvardu Stjepan Orešković pa je izpostavil prihod tehnoloških velikanov na področje medicine in zdravstva. Nekdanji zdravstveni ministri so za konec na podlagi lastne izkušnje povzeli, pred kakšnimi izzivi je naše zdravstvo.
Zdravstvo v Švici deluje in ni poceni, v Sloveniji ne deluje in je še dražje
Tako je svojo predstavitev začel asist. mag. Matej Beltram, dr. med., spec. oftalmologije, ki je dolga leta delal v ljubljanskem Kliničnem centru, zadnja tri leta pa deluje polovično pri zasebniku v Sloveniji ter polovično v Švici. Izračunal je, da štiričlanska družina s povprečno plačo v Sloveniji zdravstvu nameni 15 odstotkov svojega bruto družinskega dohodka, v Švici pa manj – le 5 do 10 odstotkov.
V Švici je zavarovana vsaka oseba, brez izjeme, medtem ko imamo v Sloveniji cel kup izjem. V Švici v osnovi vsi plačujejo enako, potem pa sorazmerno s tem, kolikor porabijo, pri čemer država skrbi za uravnavo, da 30 odstotkov najnižje na dohodninski lestvici dobi posebno olajšavo. Pri vseh stroških so pacienti tudi soudeleženi v višini desetih odstotkov, a imajo določeno zgornjo mejo, kadar pride do večjih in kroničnih težav. “Tisti, ki več dobi, tudi več plača. Hkrati pa nihče ne obuboža, ker si stroškov ne bi mogel privoščiti,” je povedal in dodal, da imajo več kot 60 zavarovalnic, kjer se ljudje lahko zavarujejo tako, kot jim najbolj ustreza.
“Bistvena razlika je tudi, da takrat, ko potrebuje storitev, pacient to tudi dobi. Če kot zdravnik ugotovim bolezensko stanje, ni nobenega razloga, da bi bolnik moral čakati,” je poudaril Beltram, ki pa se zaveda, da je zdravstveni sistem zelo kompleksen, zato so absolutne primerjave v resnici nemogoče. “A zakaj se ne bi zgledovali po nečem dobrem, ki deluje?”
Opisal je tudi razliko med izvajalci v Švici in pri nas. Ko imaš v Švici ustrezno znanje in strokovna dovoljenja, pridobiš posebno številko, ki ti omogoča plačila storitev za tvoje bolnike. Brez nepotrebnih administrativnih koncesij, prav tako izvajalci tam niso nujno javni uslužbenci in s tem žrtve nestimulativne plačne uravnilovke. Ne glede na to, ali je izvajalec zasebnik ali javna bolnišnica, lahko opravlja javno zdravstveno službo.
Koncesije je treba odpraviti
“Trdim, da je 26 let star sistem koncesij preživet,” je o slovenskem zdravstvu z vidika koncesionarjev spregovorila Helena Mole, dr. med., spec. pediatrije, ki je prav tako izpostavila pozitiven primer Švicarskega sistema. “Celovita prenova zdravstvenega sistema bo mogoča samo na dobrih temeljih temeljito prenovljenega sistema zdravstvenega zavarovanja ter plana mreže izvajalcev na vseh ravneh.” Dodala je še, da sodoben sistem ne potrebuje koncesij v današnji obliki, če bo končno zares sprejeto načelo ‘denar sledi bolniku’.
Poleg zdravljenja bolnikov – kopica papirologije
Dr. Uroš Ahčan je predstojnik kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline na UKC Ljubljana ter redni profesor na katedri za kirurgijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Opisal je, kako poteka delovnik njegovega oddelka in s kako težkimi primeri se ukvarjajo. Hkrati je v javnosti zelo malo tolerance do zdravniških napak, močan je medijski pritisk, ministrstvo pa od njih v treh dneh zahteva pripravo nekakšnih sanacijskih programov. Kar nekaj njegovih sodelavcev je zaradi slabih razmer poiskalo nove izzive v tujini.
Vstop tehnoloških velikanov v zdravstvo
Prof. dr. Stjepan Orešković s Svetovne zdravstvene organizacije in Harvarda je predstavil ključne trende v zdravstvu: staranje prebivalstva, nezadržno rast trošenja v zdravstvu ter prizadevanja razširiti enakopravnost in dostop do nege. Izpostavil je oceno, da je kar 30 % vsega, kar se dela v zdravstvu, neučinkovito. Izpostavil je tudi velike premike – vstop tehnoloških velikanov v zdravstvo, kot sta recimo Amazon in Google: slednji je zelo močen na področju umetne inteligence, ima ustrezno finančno zaledje, izjemno koncentracijo znanja – strokovnjakov, podatkov. Hkrati je Google v zadnjih letih pridobil vsa ključna zagonska podjetja na tem področju in vzpostavljal partnerstva “z vsemi, ki karkoli pomenijo v svetu zdravstva”.
“Pomembno je, da Slovenija ostane pri zdravi pameti in ne gre v populistično smer, da bi začeli negirati znanosti in resnice. Vse mora bazirati na znanstvenih dokazih. Slovenija je nekje med birokratskim opisom, da je vse odlično, in populističnim, da je vse narobe. Državljan se lahko počuti dobro in varno v zdravstvenem sistemu, a sistem ni transparenten, je preveč medikocentričen, orientiran bolj na zdravnike kot na paciente,” meni Orešković.
Najprej se moramo znebiti miselnosti, da je Slovenija nekaj posebnega
Predsednik uprave Vzajemne Aleš Mikeln dejal, da si želi zdravstvene reforme. Financiranje je le eno od odprtih vprašanj, kot ključne težave pa je izpostavil organizacijo dela, mrežo zdravstvenih izvajalcev in zdravstvene pravice. Na vprašanje, koga si vzeti za zgled, je poudaril, da se moramo najprej znebiti miselnosti, da je Slovenija nekaj posebnega. Kot primere dobrih praks pa izpostavil Nizozemsko, Nemčijo in Avstrijo. Opozoril je, da bo zdravstveno reformo formo težko naredil nek minister sam. Potrebujemo državnika, ki bo povezal ekipo z različnih področij.
Vloga ministra za zdravje je pogosto omejena
Veliko zanimivih iztočnic za novega ministra je prinesla okrogla miza z nekdanjimi ministri za zdravje: dr. Božidarjem Voljčem, mag. Andrejem Bručanom, prim. mag. Dorijanom Marušičem in dr. Dušanom Kebrom. Na večno dilemo, kaj narediti s financiranjem, je Marušič dejal, da s to neproduktivno populistično retoriko lahko enostavno zaključimo s povišanjem prispevne stopnje, če to seveda znamo, sledi pa naj fokus na prave probleme v zdravstvu. Bručan je takoj nadaljeval, da je poviševanje prispevkov z vidika obremenitev gospodarstva nemogoče. Tudi Marušič je izpostavil premajhno moč ministra za zdravje: “Vsi štirje smo bili prepričani, da bomo spremenili naše zdravstvo. Dokler se nismo srečali z glavnima dvema ministroma za zdravje , tj. premier in minister za finance.” Politično soglasje bi bilo po mnenju Marušiča nujno tudi pri košarici pravic, ki je vselej tema koalicij, saj se po njegovi oceni trenutno “obljublja košarico za pleksi steklom”.
Nekdanji ministri so se dotaknili tudi desetletne gradnje nove ljubljanske urgence, medtem ko v mestu hitro dobivamo nove luksuzne hotele in trgovski centri rastejo kot gobe po dežju. Temeljni kamen za še vedno nedokončano urgenco je avgusta 2007 položil minister Bručan. “Mi nismo zdrava družba. Pri nas ni samo težko zidati nove urgentne centre ali nove bolnišnice, ampak karkoli. Saj vidite, karkoli želimo izpeljati, naj si bodo to vetrne elektrarne ali drugi tir … Ne vem, zakaj bi bilo kako drugače v zdravstvu,” je dejal Voljč, ki si ne obeta nič pametnega tudi v času predvolilne kampanje: “Zdaj v predvolilnem obdobju prihaja čas pravljičarjev,” je opozoril.
Petra Juvančič
Foto: Jernej Lasic
Finance, 4. 4. 2018: Je boljše slovensko, švicarsko ali nemško zdravstvo? Avtorica Andreja Rednak
Večer, 9. 4. 2018: Da bi Slovenija ostala pri zdravi pameti. Avtorica: Jana Juvan.
Comments
Comments are disabled for this post