V Sobotni prilogi Dela je prof. dr. Marko Noč, sicer predstojnik oddelka za intenzivno interno medicino na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, odlično nastavil ogledalo politikom, ki odločajo o zdravstvu (in ki so praviloma polni populističnih parol brez (načrtno?) poglobljenega poznavanja stvari), ter medijem, ki sprejemajo isto igro. Vsekakor članek, ki bi ga moral prebrati vsakdo, ki kadar koli komentira zdravstvo.

Nekaj izvrstnih misli:

• Po dolgih letih dela poznam le dve vrsti medicine. Ne javno in zasebno, temveč dobro in slabo. Veliko je primerov zelo dobre in zelo slabe medicine tako v javnih zavodih kot pri zasebnikih. Ključ do dobre medicine je samo en – strokoven, human in pošten zdravnik, pa naj dela v javnem zavodu ali pri zasebniku. Tako preprosto je to.

• Ni dvoma, obstaja le ena preprosta razlaga, zakaj so zdravniki koncesionarji, zasebne bolnišnice s koncesijo in zasebne zdravstvene zavarovalnice nezaželeni. Če se ves davkoplačevalski denar zbira na enem mestu v ZZZS in porablja samo v javnih zavodih, lahko korupcijska veriga pri nabavi medicinskega materiala in pripomočkov še naprej nemoteno in legalno krade prek javnih razpisov. In to vaš denar, ki je namenjen vašemu zdravljenju.

• Sem pa v tem procesu spoznal tudi »drobovje« in način delovanja sistema javnega naročanja, ki ga žal ne morem imenovati drugače kot »legalizirana kraja davkoplačevalskega denarja«. Ta do skrajnosti sprijeni sistem je v bistvu »prehranjevalno-korupcijska« veriga, ki se žal začne pri mojih kolegih zdravnikih. Ti na javnem razpisu postavijo strokovne kriterije, ki so praviloma pisani na kožo le enemu dobavitelju. Ta je zato na razpisu oziroma v določeni kategoriji monopolist in lahko postavi kakršnokoli ceno, ki je seveda plačana iz javnega denarja. Ustvarjen denarni presežek se nato prek slovenskega distributerja prelije do njegovega skritega podjetja v tujini in od tam potuje na bančne račune »zaslužnih« posameznikov in skupin, v državo, znano po dobrem siru in čokoladi Milka, pa tudi v državice z lepimi plažami.

• Dvakrat so me obiskali kriminalisti in me pri drugem obisku prosili, ali jim lahko še enkrat izročim dokumentacijo o žilnih opornicah, saj naj bi jo prvič izgubili. Halo? Izgubili? Ko sem v oddaji Tarča javno povedal, da ne vem več, ali so me obiskovali zato, ker so res želeli kaj izvedeti od mene, ali zato, da bi izvedeli, kaj vem, sem baje izzval val ogorčenja. Državna komisija za ugotavljanje kartelnih dogovarjanj med dobavitelji pa je v rekordnem času ugotovila, da je vse v redu.

• Mediji bi namreč vseskozi raziskovali, zakaj isti material v bistveno manjših količinah zasebnik koncesionar lahko kupuje ceneje kot javni zavodi. Zoprno, saj bi s tem nenehno vnašali nemir v dobro naoljeno korupcijsko verigo. Zakaj torej tega ne bi v kali zatrli in z zakonom omejili zasebnike koncesionarje na izumirajočo vrsto?

Vir: Sobotna priloga, 4. 8. 2018: Resnica je drugačna, kot vam jo prikazujejo. Avtor: Akademik prof. dr. Marko Noč je predstojnik oddelka za intenzivno interno medicino na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani.