Kakšna je cena zdravja
V zdravstvu se vedno znova soočamo z dvema mitoma. Prvi je, da je na voljo zastonj. Drugi mit pa so dileme, zakaj bi plačevali, ko smo zdravi in storitev ne potrebujemo. Oba sta zgrešena, saj zdravstvo tako kot vse druge dejavnosti ni zastonj – v Sloveniji izdatki za zdravstvo na letni ravni znašajo štiri milijarde evrov (vse od zavarovanj do samoplačništva). Drugi pa je bolj stvar sreče kot pameti: nikomur od nas ni dana garancija večnega zdravja in ne vemo, če ne bomo morda že jutri potrebovali dragih zdravstvenih storitev, ki si jih sami ne bi zmogli plačati.
Zato je pri financiranju zdravstva podobno kot pri pokojninah: smotrno je začeti varčevati, ko smo mladi, sicer nam lahko v kasnejših življenjskih obdobjih lahko grozi veliko finančno tveganje. V Sloveniji smo obe področji uredili na temelju sprotne porabe in s tem družbenega konsenza, po katerem del populacije vplačuje sredstva zato, da drugi del lahko iz tega uživa določene pravice. Kolikor zberemo, toliko sproti porabimo, rezerv za prihodnje generacije žal ne ustvarjamo. V zdravstveni sistem tako vstopimo ob prvi zaposlitvi, ko zaključimo šolanje in postanemo zavezanci za plačevanje prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. V tem življenjskem obdobju smo mladi in zdravi in ne razmišljamo preveč o skrbeh, ki nas čakajo nekje v oddaljeni prihodnosti, zato nas k zavarovanju obvezuje zakon.
Tako lahko na temelju solidarnosti ne le po dohodku, temveč tudi med generacijami – mladi za starejše, bolj zdravi za bolj bolne – izravnavamo izdatke za zdravstvo glede na zdravstvena tveganja. Ta so zelo povezana s starostjo in spolom, poleg tega pa tudi z ekonomskim statusom, genetiko in drugimi dejavniki. V splošnem velja, da so mladi praviloma bolj zdravi, a stroški za zdravstvo začnejo silovito naraščati po 65. letu življenja. V povprečju to seveda drži, če imamo srečo in mladost preživimo zdravo, brez težjih bolezni ali hujših poškodb. V praksi tudi vemo, da ženske kmalu v odrasli dobi uveljavljamo storitve ginekologije in porodništva. Po 40. letu pa že začnemo zavedati delov telesa, ki jih prej nismo niti opazili – nenadoma je potrebna diagnostika, terapije, saj smo vendar še polni energije za življenje! Dejansko pa večina populacije večji delež stroškov za zdravstvo izkoristi šele v zadnjih letih življenja, saj naj bi kar polovica stroškov posameznika nastala v zadnjih dveh letih življenja.
Kdo bo znal mlade in delovno aktivne, ki že danes zaradi nestabilnih sistemov dvomijo v prihodnost svojih pokojnin in zdravstva, prepričati še v družbeni konsenz za dodatna plačila za dolgotrajno oskrbo – ne glede na to, ali je to v obliki novih prispevkov, davkov ali zavarovanj?
Pri zdravstvu se torej zaradi večne nevarnosti visokih stroškov ne moremo pogovarjati o posamezniku, temveč govorimo o družbenem konsenzu, saj bi sicer v primeru bolezni lahko posameznik zašel v finančne težave. Podobno se je prav iz razlogov uravnavanja tveganj že pred zdravstvom tudi na drugih področjih razvila zavarovalna dejavnost. Pri tej še posebej pogosto slišimo, koliko vplačujemo in koliko lahko izkoristimo, čeprav o zavarovanju ne moremo razpravljati kot o preprosti trgovini, ko plačamo evro in odidemo s štruco kruha. A prav zato, ker so materialne stvari bolj oprijemljive od zdravja, brez pomislekov zavarujemo svoj avto, pri manj oprijemljivih stvareh, kot je na primer skrb za dolgoročno finančno ali zdravstveno varnost, pa je že težje.
Zavarovalna dejavnost je nastala, ker je družba skozi razvoj ugotovila, da v primeru katastrof lažje uravnava finančna tveganja v skupini, kot da je posameznik prepuščen sam sebi. Lahko gre za požar, prometno nesrečo ali zdravje. Zato v primeru zavarovanj ni pravo vprašanje, koliko lahko izkoristimo, temveč zadovoljstvo, če zavarovanja nikoli ne uveljavljamo, saj je to vedno povezano z neko obliko večje ali manjše katastrofe. Če smo že te sreče, da zavarovanja ne potrebujemo, smo s svojimi vplačili pomagali nekomu drugemu, ki je doživel težko preizkušnjo. V primeru Krisa gre za podobno zgodbo zbiranja sredstev za nekoga, ki to potrebuje, pri čemer nam zadostuje zadovoljstvo, da smo s tem pomagali, in v tem ne iščemo osebne koristi. Lep primer solidarnosti, a ker takšne zgodbe niso vedno uspešne, je bolje, da so tovrstne zadeve urejene sistemsko, kot da obstaja vsakokratno tveganje, ali bomo zbrali dovolj.
Pri zdravju je bolj kot cena pomembna njegova vrednost, ki jo najbolje opiše znani rek: Zdravje ni vse, brez zdravja pa je vse nič.
Podoben izziv glede družbenega konsenza kot pri zdravstvu nas čaka pri dolgotrajni oskrbi. Naša generacija je že ali pa bo kmalu soočena s potrebo po oskrbi svojih staršev, tako imenovane »baby boom« generacije, ki je številčna, vitalna, ki želi starost preživeti kvalitetno in bo seveda potrebovala kakovostne storitve tudi pri dolgotrajni oskrbi. Slovenija je ena od držav, ki se rada pohvali s podatkom o vse višji pričakovani starosti ob rojstvu. V letu 1970 je bila ta komaj dobrih 68 let, danes smo že na dobrih 81 (ženske približno 84, moški 78). Medicina z novimi tehnologijami, odkritji in zdravili napreduje in nam omogoča vse več možnosti za vse daljše in kakovostno življenje v starosti. Medtem naš zdravstveni sistem še vedno temelji na 130 let starem Bismarckovem modelu, ki je bil postavljen na povsem drugih predpostavkah ob nekaj desetletjih krajši življenjski dobi.
Osnutki zakonov o dolgotrajni oskrbi na ministrstvih različnih vlad nastajajo že več kot desetletje, dilema pa je vedno znova enaka: kako urediti organizacijo in financiranje, saj tako kot zdravstvo tudi ta dejavnost ni zastonj in tudi tu bo treba mimo umetnih ustvarjenih politično-populističnih dilem o javnem ali zasebnem. Poleg tega je politika zaradi neodgovornega delovanja v preteklosti še pred posebnim izzivom: kdo bo znal mlade in delovno aktivne, ki že danes zaradi nestabilnih sistemov dvomijo v prihodnost svojih pokojnin in zdravstva, prepričati še v družbeni konsenz za dodatna plačila za dolgotrajno oskrbo – ne glede na to, ali je to v obliki novih prispevkov, davkov ali zavarovanj?
Če se vrnem k izhodiščni dilemi: zdravje ni zastonj in nam ga dolgoročno nihče ne more jamčiti. Kakšna pa je cena zdravja? Če pogledamo številke, potrebe naraščajo, saj smo sredstva za zdravstvo v zadnjem desetletju povečali za milijardo. A pri zdravju je bolj kot cena pomembna njegova vrednost, ki pa jo najbolje opiše znani rek: Zdravje ni vse, brez zdravja pa je vse nič.
Petra Juvančič
Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 20. januarja 2019: Kakšna je cena zdravja.
Comments
Comments are disabled for this post