Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Javno, državno, zasebno

Petra Juvančič; foto: Blaž Samec, Delo.

Javno zdravstvo je tisto zdravstvo, ki vsem omogoča, da ne bankrotiramo, ko zbolimo. Tako preprosto je javno zdravstvo opisal slovenski manager, naveličan nenehnih politično-ideoloških razprav. Iz istih politično-ideoloških razlogov ga ne navajam poimensko, saj so v zadnjih letih razumni ljudje postali žrtve površnih poznavalcev, tako imenovanih kavč komentatorjev, ki vsako še tako poglobljeno in zahtevno strokovno vsebino zbanalizirajo na napad na osebnost in na politične razprtije levi-desni. Zato se veliko pametnih ljudi umika v ozadje in tišino, medtem ko gre karavana javne razprave in ideoloških razprtij dalje. Ne zdravstvo ne bolniki pa od tega nimajo nič.

Kako je mogoče, da ima sodobna družba in relativno dobro razvita država nenehne težave pri konstruktivnem dialogu, ko se pogovarjamo o zdravstveni reformi? Ko v Sloveniji razpravljamo o zdravstvu, namreč ne gre mimo razprtij o javnemu proti zasebnemu, kjer gre za umetno dilemo in posplošene ideološke zaključke, ki najmanj pomagajo bolnikom, ki potrebujejo zdravstvene storitve. Prav ti pa so tisti, okoli katerih bi moralo biti zgrajeno zdravstvo. Pa ni. Nedavno mi je zdravnik zasebnik povedal, da je pri svojih strankah pričakoval predvsem dobro situirane bolnike, ki jih zanimata estetika in nadstandard, a k njemu danes prihajajo bolniki, ki so vse kaj drugega: tisti, ki namenijo svoje zadnje evre, da samoplačniško pravočasno pridejo do zdravstvene storitve. Ki se v javnem zdravstvu ne znajdejo, ne pridejo na vrsto in niso VIP.

Za razumevanje je dobro najprej razumeti razliko, kaj pomeni javno zdravstvo, kaj državno lastništvo in kaj zasebništvo ter da je lastništvo izvajalca za bolnika povsem nepomembno. Javno zdravstvo nam kot plačnikom in bolnikom pomeni tisto zdravstvo, ki vsem omogoča dostopnost do kakovostnih zdravstvenih storitev v razumnem času in dostojanstveno zdravstveno obravnavo. Ko govorimo o javnem zdravstvu, govorimo zgolj o vsebini in pogojih izvajanja te dejavnosti, torej o javnem programu zdravstva za javno zbrana sredstva: pri nas so to obvezni zdravstveni prispevki v kombinaciji z dopolnilnim zavarovanjem, ki je opredeljeno kot javni interes.

Pomembna je zgolj dostopna in kakovostna zdravstvena storitev. Ideologija bolnemu človeku ne pomeni nič.

Sama izvedba javnih zdravstvenih programov pa lahko poteka pri različnih izvajalcih, ne glede na lastništvo. Izvajajo ga lahko izvajalci v državni lasti ali zasebniki – pri nas na podlagi koncesije, v mnogih zdravstvenih sistemih pa tudi zgolj na podlagi konkuriranja na razpisanih javnih programih zdravstva. To pomeni, da izvajalci ne glede na lastništvo izvedejo s strani ministrstva za zdravje in zdravstvenih zavarovalnic predpisan javni program. Prijavijo se na razpis in konkurirajo s cenami, prijaznostjo, kakovostjo storitev. S tem so tudi zasebni izvajalci, ki izvajajo javni program, del javnega zdravstva. Na ta način recimo zasebniki uspešno pokrivajo javni zdravstveni program skoraj celotne primarne ravni v Nemčiji in na Nizozemskem, kjer ni nikakršen tabu, da te na domu obišče zasebni splošni zdravnik ali pediater. Ki izvaja javni zdravstveni program oziroma program javnega zdravstva.

Zanimivo je tudi to, da cene zdravstvenih storitev iz javnega programa pri zasebnikih niso nič višje. Nasprotno. Državnim izvajalcem država financira tudi gradnjo, vzdrževanje in opremo. Tega stroška pri zasebnikih ni, kar pomeni, da je storitev za državo dejansko cenejša. Poglejmo še eno primerjavo z vidika učinkovitosti: nekdanji minister za zdravje je temeljni kamen za ljubljansko urgenco položil že davnega leta 2007. V zadnjih letih sta dva večja slovenska zasebnika zgradila svoja velika zdravstvena centra z operacijskimi dvoranami, bolniškimi posteljami in vso potrebno opremo v samo enem letu. Da, zagotovo je tudi razlika v kompleksnosti gradnje urgence, pa vendar: 13 let!

V čem je torej težava? Predvsem v tem, da se pri nas javno zmotno (ali načrtno?) enači z ekskluzivnim državnim lastništvom. Ko nekateri govorijo o javnem zdravstvu, nimajo v mislih javnega zdravstvenega programa in javnega financiranja, temveč zgolj in samo državno lastništvo. Če pustimo ob strani morebitno neznanje ali interes, ki vodi vse do političnega kadrovanja v nadzorne organe takšnih izvajalcev in do dolgotrajnih zapletenih javnih razpisov pri gradnji in vzdrževanju, se je treba vprašati, zakaj tako. Ob vse daljših čakalnih dobah je razumljiv strah med ljudmi, da zdravstvo razpada. Vendar bi iskrena politika znala pojasniti, da to ni posledica lastništva izvajalcev, temveč dolgih let zgrešenih politik, slabega načrtovanja in nedelovanja ključnih institucij. Vsa ta leta je namreč pri nas država hkrati regulator, lastnik, izvajalec in nadzornik izvajanja zdravstvenih storitev – torej ima že zdaj roko nad vsem, pri čemer pa prihaja do mešanja interesov, katerega ujetniki so tako izčrpano zdravstveno osebje kot bolniki.

Bolnikom, ki imamo dobre izkušnje tako pri državnih kot zasebnih izvajalcih, pa je vseeno: pomembna je zgolj dostopna in kakovostna zdravstvena storitev. Ideologija bolnemu človeku ne pomeni nič.

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 25. maja 2020: Javno, državno, zasebno.

 

 

Comments

Comments are disabled for this post