Morda res ni samo naša posebnost, a zdi se, da se v Sloveniji zelo neradi resno in odgovorno pogovarjamo o prihodnosti. Ko nanese pogovor na praktično nedostopno zdravstvo, dokler smo zdravi zgolj zamahnemo z roko, da se bomo že znašli, ko bo treba. O pokojninah naše in prihodnjih generacij se pogovarjamo zgolj v šali, da bomo itak delali »do konca«. Namesto razvoja in gospodarske rasti, ki je pomembna za blaginjo v državi in tudi financiranje socialnih sistemov, je javna razprava zbanalizirana na politične afere. Zdi se, da smo imeli kot država jasne razvojne cilje zgolj v obdobju, ko smo se želeli vključiti Evropsko unijo in vpeljati evro. Medtem je odrasla še ena generacija mladih, svet se je globaliziral in digitaliziral, izobraženi mladi odhajajo, demografski trendi so vse prej kot ugodni in čas je za resen razmislek, kako naprej.

Slovenija je lepa dežela, o tem ni dvoma. Vprašanje pa je, koliko je dolgoročno razvojno naravnana in kaj obeta generacijam, ki prihajajo za nami. Ob že siceršnjem trendu staranja prebivalstva dodatne skrbi povzroča odseljevanje izobraženih mladih, ki v globaliziranem svetu iščejo priložnosti za študij in delo. Pred kratkim je na Managerskem kongresu Jure Leskovec, profesor na ameriški univerzi Stanford, predstavil podatke raziskave, zakaj se Slovenci izseljujejo v tujino. Med ključnimi razlogi so študij in raziskovalna dejavnost, boljše finančne in življenjske priložnosti, služba oziroma karierne priložnosti ter novi izzivi, izkušnje in znanja. Izjemno visoko kotirajo tudi slabe družbeno-politične razmere v Sloveniji ter slabi pogoji oziroma nezmožnost napredovanja pri nas. Vendar je hkrati zanimiv tudi podatek iste raziskave, da bi se jih kar 73 odstotkov vrnilo v Slovenijo. To nam pove, da imamo priložnost pritegniti tako naše kot morda tudi druge mlade izobražene kadre, če ustvarimo ustrezne pogoje za to. Do tu se vsi strinjamo, zaplete pa se, ko se začnemo pogovarjati, kako.

V zadnjih letih je bilo podanih že mnogo predlogov bodisi na temo posameznih strukturnih reform bodisi drugih potrebnih sprememb, a se je razprava vedno znova začela in končala pri rešitvah v smeri kratkoročnega političnega preživetja namesto dolgoročnega razmisleka in ravnanja v smeri gospodarsko razvite države z vzdržnimi in stabilnimi javnimi financami. Trenutno imata gospodarstvo in politika pred sabo t. im. Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti s predlogi ukrepov za razvoj in blaginjo Slovenije. Dokument naslavlja dva ključna izziva. Prvič, ublažitev negativnega demografskega trenda z zaustavljanjem padanja števila delovno aktivnega prebivalstva. In drugič, povišanje rasti produktivnosti, kjer Slovenija dosega komajda 81 odstotkov povprečja EU. V tem pogledu je dovolj že pogled čez severno mejo: Avstrija, s katero se zelo radi primerjamo, je imela na primer v letu 2018 za 41 odstotkov večjo produktivnost od Slovenije, merjeno glede na število zaposlenih, in 51 odstotkov višjo glede na število delovnih ur. Prav tako v povprečju dosega 80 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega, medtem ko Slovenija 47 tisoč. 

Akcijski načrt, ki je sicer nastal v sodelovanju Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ekonomske fakultete v Ljubljani in Observatorija Združenja Manager pod vodstvom prof. dr. Dušana Mramorja, potrebne ukrepe za dolgoročen vzdržen razvoj Slovenije postavi na pet ključnih stebrov: dober sistem upravljanja države, vlaganje v raziskave in razvoj, ustrezno infrastrukturo, izobraževanje in tržno usmerjenost. Zajema vse od ukrepov za učinkovito delovanje političnega in pravnega sistema, zmanjšanje števila predpisov, debirokratizacijo, izboljšanje korporativnega upravljanja, učinkovitost javne uprave, vlaganje v kakovostno prometno in energetsko infrastrukturo, v raziskave in razvoj, digitalizacijo, v zdravstvo, vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje … Že na prvi pogled je jasno, da gre za zelo ambiciozen in obsežen dokument, ki se nanaša na kopico institucij v naši državi in je obenem organizacijsko in finančno zahteven. Jasno je tudi, da bo v različnih strokovnih krogih prihajalo do različnih pogledov na rešitve na določenih področjih. Prav tako je jasno, da bo v nekaterih krogih zaradi kratkoročno nepopularnih (a dolgoročno za razvoj izjemno pomembnih) ukrepov doživel tudi kakšno kritiko. Vendar pa se prav ob tem lahko pokaže zrelost naše družbe in politike, koliko smo se zmožni usesti za isto mizo, spodbujati konstruktiven dialog in na koncu sprejeti družbeni konsenz, kako naprej. 

Za razvojni premik potrebujemo tudi bistveno bolj povezano in pozitivno naravnano družbeno klimo. Namesto nenehnih razprav, kako je vse slabo in kako se nič ne da, ter nenehnega iskanja pomanjkljivosti in nasprotujočih si pogledov, bi se morali osredotočiti na razvoj in predloge, kam želimo. Namesto obnašanja, kot da so politika, gospodarstvo, sindikati, civilna družba, mediji … vsak svoj samozadosten in izoliran otoček – več iskrene želje po povezovanju. Namesto tipične slovenske zavisti več spodbujanja in nagrajevanja uspeha – Slovenci znamo slaviti uspešne športnike, sicer pa se prepogosto obnašamo na način »naj sosedu krava crkne«. Skratka, več produktivnosti tudi pri produktivnih in razvojno naravnanih temah. 

Petra Juvančič

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo, 12. oktobra 2020: Zmore Slovenija bolje.