Petra Juvančič je izvršna direktorica Združenja Manager, ki je v preteklosti več mandatov kot direktorica vodila odnose z javnostmi pri zavarovalnici Vzajemna. Delovala je tudi v Slovenskem zavarovalnem združenju, kjer je vodila Odbor za osveščanje potrošnikov in komuniciranje. Kot poznavalka zdravstvenih sistemov sodeluje tudi pri ameriški gospodarski zbornici AmCham kot članica Komisije za zdravstvo in kakovost bivanja. Je izkušena organizatorka in voditeljica strokovnih konferenc, okroglih miz in posvetov, v časniku Delo pa sodeluje kot avtorica Gostujočega peresa.

Začniva najprej z vprašanjem, kako si?

Odlično. Sem zelo pozitivno naravnana in dokaj dobro funkcioniram pod pritiskom ob natrpanem urniku. Zadovoljstvo, ko so stvari uspešno narejene, je tisto, kar zelo dobro vpliva name.

Kaj pa, ko si bila stara 10 let. Kaj si je Petra želela, kaj bi rekla danes? Kje se je Petra presegla?

V otroštvu sem veliko razmišljala o tem, da bi bila zdravnica, in to kirurginja. To me je gnalo kar nekaj časa, dokler nisem ugotovila, da morda nisem za poklic, povezan s krvjo. Je pa zanimivo, da sem potem po vseh letih vseeno vsaj z eno nogo pristala v zdravstvu – v zdravstvenem zavarovanju. Veliko sem se ukvarjala z zdravstvenimi sistemi, proučevala ureditve v tujini, spoznala veliko zdravnikov in z zdravstvom le obdržala nekoliko stika.

Medicina je zelo opevan poklic. Je bila na koncu ekonomija tista, ki si jo izbrala?

V srednji šoli sem med počitnicami delala v prodajni službi časnika Dnevnik, šlo je za administrativno delo. Takrat sem spoznala nekaj novinarjev, ki so me vzeli s seboj na teren, in s tem mi je novinarstvo priraslo k srcu. Zdelo se mi je fino, ker sem bila preprosta deklica z vasi in sem spoznala nekaj znanih slovenskih osebnosti. Potem sem se odločila za študij na Fakulteti za družbene vede. Kdaj pa kdaj me še prešine, če je bil ta študij prava izbira, ampak sem poskrbela, da sem druga znanja  izpopolnjevala vzporedno. Zatem sem še nekaj časa delala pri časopisu Dnevnik, potem kot novinarka v uredništvu. Novinarsko pot sem nadaljevala na POP TV kot voditeljica jutranjih poročil z vstajanjem ob 4:00 zjutraj, česar v sedanjih letih najverjetneje ne bi več ponovila.

Prihajam pa iz občine Domžale, ki je bila vedno znana kot podjetniška, tudi moj oče je bil podjetnik, zato me je pot ves čas vlekla v poslovne vode. Najprej sem se zaposlila na agenciji Pristop, kjer sem pridobila dragocene izkušnje s področja PR in marketinga. Potem sem preko razpisa, v katerem sem se takoj prepoznala, pričela delati na takrat vzpostavljeni in še zelo majhni zdravstveni zavarovalnici Vzajemna.

Ampak novinarska duša pri tebi ostaja, sploh z blogom Čečkarije – https://ceckarije.si/. Če ga pogledamo in kliknemo na intervjuje so tam praktično sami zdravniki? Kakšna je specifika vzpostavljanja komunikacije z zdravstvenimi delavci, zdravniki? To so načeloma visoko izobraženi strokovni ljudje in do njih moraš priti seznanjen s tematiko, kajne?

Glede na to, da sem pred tem delala v novinarstvu in napisala tudi veliko besedil v PR-u, sem imela neko osnovo. Največ pa je k temu pripomoglo moje učenje o zdravstvenih sistemih, s čimer sem pridobivala strokovno znanje. To kompleksnost sem želela prenesti naprej v jeziku, ki bi ga vsak razumel. Sem namreč pristaš reka: »If you can’t explain it to a 6 year-old, then you probably don’t understand it yourself.« Bila sem zelo aktivna v komunikaciji zdravstva na Twitterju in sčasoma so od moža in prijateljev prihajale pobude, da bi bilo dobro vse to zbirati bolj sistematično na enem mestu. To se mi je kasneje obrestovalo tudi z vidika službe, saj sem v komunikaciji z mediji v nekaterih primerih lahko samo delila povezavo na zapise. Tako se je dokaj spontano začela graditi baza znanja, ki mi je vse olajšala.

Danes sem zelo vesela, da imam tak arhiv, saj lahko za nekaj let nazaj pogledam, kaj vse smo se že pogovarjali, in potem včasih tudi z obžalovanjem ugotovim, da marsičesa v državi še vedno nismo uredili. Tudi danes še vedno spremljam, kako dobro nam gre v zdravstvu, zelo me zanima razvoj tega področja. To bo vedno del mene, od tega kako zdravstvo funkcionira, do tega kako ga upravljamo, kako urejamo sistem, čeprav sem zdaj na malce širšem področju. To res delam s strastjo.

Se čuti in sliši. Zdaj pa malce provokativno vprašanje. Večina intervjuvancev je moških, predvsem zdravnikov. Je to zgolj naključje, ali je dejansko eminentnih zdravnikov več kot zdravnic?

Med intervjuji najdete tudi na primer zdravnici dr. Tino Bregant in Heleno Mole, pa ekonomistko Dr. Petro Došenovič Bonča. Vedno sem iskala in zanimive sogovornike, ki so bili angažirani na aktualno temo. Seveda imamo v Sloveniji, kot vidimo v času pandemije, precej odličnih zdravnic. Če pa sem čisto iskrena, moram priznati, da je bil v preteklosti v številnih strateških razpravah na temo zdravstva to bolj moški svet. Ampak stvari se spreminjajo. Navsezadnje je tudi nova direktorica ZZZS ženska. Tudi pri nas, na ravni zavarovalnice, nas je bilo ravni srednjega managementa polovica žensk. Tako da se tudi ženske malo bolj opogumljamo, vključno z mano, da sem šla stopnico višje z bistveno višjo odgovornostjo.

Sprehodiva se v zavarovalniški svet. To so načeloma korporacije, ki si jih marsikdo predstavlja kot sejno sobo polno moških v srednjih ali zrelih letih, ki odločajo o vsem. Ampak, na Vzajemni torej to ni bilo tako? Katere korake je podjetje storilo oziroma so jih ženske storile same, da so si priborile prostor za mizo?

Zavarovalništvo morda na prvi pogled deluje bolj moški svet, a je treba tudi vedeti, da je predsednica uprave zavarovalnice Generali Vanja Hrovat, potem imamo predsednico uprave Triglav Zdravje Meto Berk Skok, tudi direktorica zavarovalnega združenja je Maja Krumberger. Tako da ženske smo, predvsem pa jih je več na drugem nivoju vodenja. Kot sem omenila, nas je bilo v prejšnji družbi polovica, in seveda smo to dosegle s kompetencami in strokovnostjo. Vsaka uspešna ženska rada sliši, da je položaj dobila zato, ker je kompetentna, strokovna, ker ima določeno znanje, izkušnje in zna prevzeti odgovornost. Je pa res, da včasih res potrebujemo majčkeno več opogumljanja, da smo pripravljene sprejeti tovrstne izzive. Dejstvo je tudi, da nas v nekem obdobju življenja morda čaka materinstvo, in potem je to nekaj časa malce težje usklajevati, sama v tem obdobju sploh nisem razmišljala o napredovanju. Zdaj, ko sta otroka večja in samostojna, je lažje. V zavarovalništvu pa sem sodelovala z veliko krasnimi ženskami in tudi z veliko krasnimi moškimi. Raznolike ekipe, ne samo po spolu, temveč tudi po starosti, izkušnjah, ko ves čas prihaja do izzivov in drugačnih pogledov na svet, so zelo dragocene. Zdi se mi, da na koncu prav to daje najboljše rezultate.Če pa bi sanjala, bi rekla, da bi mi bilo fino upravljati mini hotelček nekje ob morju. Je pa res, da imam rada tudi intelektualne izzive, tako da bom zagotovo pisala, morda tudi kakšno knjigo.

Trenutno si izvršna direktorica Združenja Manager, pred tem si bila vodja PR ekipe na Vzajemni, zdravstveni zavarovalnici. Kako si se kot vodja soočala s takimi izzivi, torej izzivi uravnoteženja ekipe in istočasno gnati tim naprej, biti njen motor?

Vprašanje, kakšen je danes dober vodja, je eno najpogostejših v poslovnem svetu. Če pogledamo teorijo, je jasno, da moraš biti kot manager pripravljen sprejemati odločitve in odgovornost, zagnan, vizionarski, moraš imeti čustveno inteligenco itn. Zahvaliti se moram svojemu prejšnjemu delodajalcu, da se je tega vprašanja že zelo dolgo zavedal in sem lahko sodelovala na kar nekaj treningov vodenja. Še posebej pa se mi danes zdijo pomembne mehke veščine, vodenje z zgledom in zaupanje sodelavcem. Spomnim se časov izpred 20 let, ko je bila mnogim debata o mehkih veščinah še odveč. Včasih se je tudi za zaposlene uporabljal izraz podrejeni, česar noben pameten vodja ne uporablja več. Danes smo vsi del ekipe in skupaj premikamo stvari. Na Združenju Manager je zato ena temeljnih usmeritev spodbujanje trajnostnega voditeljstva.

Ni pa nujno, da so najbolj izpostavljeni ljudje, ki so postavili uspešne zgodbe, vedno dobri vodje. Od nekdaj že rada berem biografije uspešnih osebnosti in treba si je priznati, da so bili mnogi precej posebni, morda celo malce težki. A vendarle dovolj pametni, da so si z razvojem najeli strokovnjake za vodenje ljudi, sami pa so ustvarjali vsebine oziroma tisto, zaradi česar jih poznamo kot genialne.

Petra je nedavno objavila tudi kolumno na temo modernega vodenja v časniku Delo.

Ko si omenila biografije. Te je katera še posebej navdušila, ti je katera poseben vzor?

Vedno so mi bile všeč drzne, pogumne ženske, ki so si upale. Pa naj bo to Madonna ali Coco Chanel. Nacionalna televizija je lani predvajala dve krasni nadaljevanki; ena je bila življenjska zgodba ustanoviteljice revije Burda, Aenne Burda, druga pa o Luisi Spagnoli, za katero nisem vedela, da je naredila znane čokoladice Baci Perugina, pred koncem kariere pa še modno linijo oblačil. Krasne zgodbe, ki so jih začenjale v res težkih časih. Zelo imam rada podjetniške zgodbe, ko nekdo praktično iz nič naredi to, kar danes deluje kot pravljica.

S katero takšno žensko bi šla na kavo? Ali pa če bi si lahko izbrala nekaj žensk iz zgodovine, da jih povabiš na kavo in čokolado, katere bi prve padle na misel? Morda kakšna Slovenka?

Prav omenjene. Coco Chanel in Madonno, ker imam zelo rada modo in glasbo, pop kulturo in njuno divjo naravo. Ker imam rada tudi politiko in malo drugačne poglede in izzive, bi bila zanimiva sogovornica Margaret Thatcher. Dodala bi seveda obe prej omenjeni podjetnici. Med Slovenkami bi izbrala Aleksandro Kornhauser Frazer – nekajkrat sem poslušala njena predavanja, premogla je vso širino tega sveta.

Sicer pa moram po pandemiji in sproščanju ukrepov na kavo povabiti Danico Purg, Alenko Žnidaršič Kranjc, Melanie Seier Larsen …

Kaj pa recimo skozi osnovno ali srednjo šolo, ali pa konec koncev tudi skozi poslovno kariero. Je bila kakšna učiteljica, mentorica, ki ti je dala tisto znanje, ki ga še danes nosiš s sabo?

V srednji šoli sem imela učiteljico za gospodarsko ekonomijo, Valerijo Vilfan. Krasna ženska, vedno urejena dama, bila je zelo zahtevna in stroga. Vedno je od nas pričakovala več od tistega klasičnega srednješolskega znanja, bali smo se njenih testov in spraševanj, ampak zaradi nje sem vzljubila ekonomijo. Kasneje sem v življenju večkrat srečala njenega moža, nekdanjega košarkarja Petra Vilfana, in sem ji vsakič pošiljala pozdrave, ker se je tako rada spomnim.

Preidiva na Združenje Manager, kjer imate sekcijo managerk. Lahko mogoče na kratko opišeš poslanstvo te sekcije.

V združenju imamo veliko odličnih managerk in z namenom, da se povezujemo, spodbujamo, izmenjujemo izkušnje in znanja, smo oblikovali sekcijo managerk, ki je zelo aktivna. Naše poslanstvo je spodbujanje raznolikosti v podjetjih. Želimo pa tudi spodbujati ženske, ki so morda danes v srednjem managementu, da vendarle prevzamejo tudi tisto prvo poziciji v podjetju. Zato imamo pri nas priznanje Artemida, ki ga dobijo tiste ženske, ki prevzamejo odgovornost in gredo res na vrh. Drugo priznanje, ki se nanaša na raznolikost, je pa Vključi.Vse. Z njim promoviramo to, da so raznolike ekipe tiste, ki prinašajo najboljši rezultat. Sicer pa v okviru sekcije organiziramo dogodke, kjer se povezujemo, izmenjujemo dobre izkušnje in znanje in moram reči, da je v naši ekipi ogromno krasnih žensk.

Pred kratkim ste imele en daljši intervju oziroma podcast, kjer ste različne gospe govorile o tem, kaj je pandemija pustila ženskam?

Medije je ob 8. marcu zanimal položaj žensk in kako je pandemija vplivala nanj. Obstajajo raziskave in marsikaj smo tudi same doživele – nenadoma ostaneš doma, šolaš otroke, delaš, potem je tukaj skrb za gospodinjstvo, hkrati pa še vodenje ljudi na daljavo, ki tudi zahteva svoje. Vsaj v prvem spomladanskem valu pandemije se to je izkazalo kot precej stresno in zahtevno, preden smo se na nek način ujeli in se privadili na nove okoliščine. Mislim, da je bilo ženskam še posebej težko.

“ Iskreno povedano pa sem že skoraj obupala nad tem, da bi v zdravstvu kaj organizacijsko spremenili, saj se o enih in istih zadevah pogovarjamo že 20 let. Želim si, da bi se končno zavedali, da je treba izhajati iz uporabnika. ”

V Združenih državah Amerike so izvedli celovito študijo in so ugotovili, da smo na področju ženskih pravic in pozicije žensk v poslovnem svetu stopili cca. 30 let nazaj po optimističnih oziroma 50 let po bolj pesimističnih pogledih. Se mi zdi, da v Sloveniji tega vseeno ni bilo občutiti, da se znajo delodajalci veliko bolj prilagajati, veliko več je razumevanja. To prihaja tudi iz naše socialne države?

V vsem tem, kar se nam dogaja v zadnjih mesecih, vidim tudi nekaj pozitivnega. V preteklosti in, ko sem imela tudi sama mlajše otroke, smo se veliko pogovarjali o tem, kako uravnavati kariero in zasebno življenje. Kljub vsem strokovnim izobraževanjem in pogovorom nismo prišli do pravega zaključka. V tistih letih bi dala vse, da bi lahko kakšen dan delala od doma, ker je bilo zelo naporno loviti vse te urnike. Izkušnja s to fleksibilnostjo v kombiniranju dela v pisarni in od doma bo ostala tudi v prihodnje. To se mi zdi pomembno in mislim, da bo to vsakemu človeku na dolgi rok nekaj prineslo.

Ko si omenila digitalizacijo, narediva sedaj preskok v zdravstvo. Po eni strani se nam zdi, da smo digitalizirali praktično vse, na področju zdravstva se mi pa zdi, da še kar malo stojimo. Neke te osnovne, administrativne stvari smo informatizirali in smo dobri v tem, v Sloveniji, se moramo pohvaliti. Ampak nismo pa še naredili koraka naprej, ni še neke nacionalne strategije. Dala si mi primer Estonije. Kaj mora Slovenija narediti, da bo Estonija?

Najprej se moramo vprašati, ali si to iskreno želimo. Dve leti nazaj sem bila v Estoniji, kjer se mi je zelo prikupila ta država, predvsem s prebojnimi razvojnimi rešitvami. Pogovarjala sem se s številnimi odgovornimi ljudmi in odločevalci, ki so zelo jasno povedali, da so šli v devetdesetih letih v določene rešitve zato, ker so bili revna država in so morali postati učinkoviti. Takrat so naredili veliko strateških sprememb na nacionalni ravni – od davčnih sprememb, do eUprave in podobno, znani so tudi po eVolitvah.

Popolnoma me je fasciniralo, da ima pri njih vsak državljan digitaliziran eKarton, v katerem so zbrani vsi posameznikovi zdravstveni podatki na enem mestu. Zelo si želim, da bi bila Slovenija vsaj na nekaterih izmed teh področij tako napredna. Marsikdo pri nas sploh ne ve, da imamo tudi mi že zelo dobre nastavke za eKarton. Gre za sistem, preko katerega delujeta eNaročanje in eRecept. Žal mi je le, da je bolj ali manj prazen in da moram pri vsakem pregledu še vedno vsakič znova vsem razlagati alergije, število porodov in podobno. Vem, da zveni poenostavljeno, ampak morda bi morali najeti študente, da enkrat vse te podatke vnesejo v sistem.

Skratka, zelo bi si želela, da bi tudi pri nas storili ta preskok in mislim, da ne potrebujemo več nobenih novih nacionalnih strategij, ampak le voljo. Pri nas namreč veliko besede teče o tem, kaj bi želeli narediti, mislim pa, da smo v situaciji, ko se moramo vprašati, kako bomo to naredili, da bomo imeli to dejansko narejeno. Spomnim se, da mi je sodelavec pred 20 leti rekel, da so čakalne dobe stvar evidence v nekem Excelu in pa seveda volje, da to urediš. Podobno analogijo danes vidim pri transparentnem sistemu cepljenja. Iskreno povedano pa sem že skoraj obupala nad tem, da bi v zdravstvu kaj organizacijsko spremenili, saj se o enih in istih zadevah pogovarjamo že 20 let. Želim si, da bi se končno zavedali, da je treba izhajati iz uporabnika.

Sedaj se precej govori, sploh v Sloveniji, in tudi HealthDay si želi, da se bi začelo več govoriti o value-based healthcare, ki pa izhaja iz oblike proračunskega modela, ki drugače vrednoti opravljeno zdravstveno storitev. V zavarovalništvu to verjetno ni nič novega. Kje naj najdemo tukaj eno skupno pot med zasebnim zavarovalništvom, ki verjetno podpira tak pristop, pa med javnim zdravstvom, ki ga vsi imamo kot neko civilizacijsko dobrino. Kje je tu skupna pot?

Vsaka storitev, ki jo opravljamo, ne glede na izvajalca zdravstvene storitve, mora imeti določeno lastno ceno, kar je normalno v celotnem storitvenem sektorju. Večkrat povem, da se je bolj kot o razliki, kaj je javno in kaj zasebno, treba ukvarjati s tem, kako pridobiti javne finančne vire, kako zasebne finančne vire in kaj za to uporabnik dobi. Predvsem je treba izhajati iz uporabnika, da bo vedel, kaj mu pripada, v kolikšnem času, po kakšni kvaliteti. Če narediva anketo med ljudmi o pravicah v zdravstvu, bi hitro videli, da v našem sistemu večini ni popolnoma nič jasno. Mislim, da sta vira težav dva: prvi je ta, da se storitve obračunavajo po skupinah primerljivih primerov z nekimi zapletenimi izračuni. Drugi pa centralno-plansko načrtovanje obsega storitev s splošnim dogovorom, ki ga sprejemajo glavni akterji v zdravstvu sredi leta za nazaj. Ga ni gospodarstva oziroma podjetja, ki bi sredi leta planiralo za nazaj in potem ves čas kvačkalo neke popravke. Mislim, da bi bilo to treba nujno spremeniti, predvsem pa izhajati iz nas ljudi, pri čemer tu mislim tako  zdrave plačnike kot bolne uporabnike. Je pa res, da bi bilo po toliko letih nakopičenih težav vsakemu ministru za zdravje težko.

Skozi intervju sva veliko govorili o tem, kaj moramo ženske narediti, da se nas sliši. Kaj pa morajo narediti moški oziroma kaj moramo naučiti svoje sinove, da bo poslovni svet enakopravnejši in bolj raznolik?

Z vidika celovite raznolikosti mislim, da je recept samo eden, in to je vzajemno spoštovanje in tolerantnost do drugih. Vsi imamo svoje prednosti, šibkosti, vsi se imamo možnost razvijati. Mislim, da je treba našo mladino vzgajati v smeri, da bodo dopuščali različnost – da ni nič narobe, če nekdo razmišlja povsem drugače, ima neko svojo razlago, svojo zgodovino, svojo filozofijo. Zase pravim, da sem tipičen produkt 80-ih, obdobja Unicefa, oglasov Benettona, vsi drugačni, vsi enakopravni. Mislim pa, da je naš sedanji šolski sistem naravnan tako, da bodo naši sinovi marsikaj še bolje razumeli od nas.

Če sva najprej začeli z 10-letno Petro, kaj pa želi 80-letna Petra? Kaj si bo želela, ko bo gledala nazaj, kaj želi videti?

Kolikor se sama poznam in kakor me poznajo moji najbližji, pravijo, da bom aktivna do konca. Dovolj dolgo pa sem delala v zdravstvu, da se zavedam, da je zdravje ključna vrednota in če imaš zdravje, se da vse. Po drugi strani sem videla veliko ljudi z velikimi in ambicioznimi načrti in potem zdravstveno situacijo, ki jim je to onemogočila. Zato zelo nerada govorim o načrtih za tako dolgo obdobje. Če pa bi sanjala, bi rekla, da bi mi bilo fino upravljati mini hotelček nekje ob morju. Je pa res, da imam rada tudi intelektualne izzive, tako da bom zagotovo pisala, morda tudi kakšno knjigo.

Pogovarjala se je: Urška Rauter

Objavljeno na HealthDay.si