Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Slovenija, šampion!

Petra Juvančič; foto: Blaž Samec

V teh dneh, ko je vsa Slovenija zapadla v navijaško športno evforijo, se moramo dotakniti slovenskih uspehov in zmagovalnega duha, ki je prevzel državo. Na olimpijskih igrah v Tokiu nas namreč slovenske športnice in športniki znova navdušujejo s svojimi športnimi dosežki. Ob tem je užitek opazovati enotnost državljank in državljanov, kako jih v en glas podpiramo. Pozitivna podpora, ki si jo lahko samo želimo tudi na drugih področjih našega življenja in delovanja – v podjetništvu, kulturi, ustvarjalnosti in razvojni naravnanosti, konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in še kje.

 

V športu ni dileme, za uspeh je treba garati. Talent je vsekakor nujna predispozicija, a v svetu, v katerem odločajo centimetri, stotinke sekund in fotofiniši, brez večletnega trdega dela, vztrajnosti, potrpežljivosti, odrekanja in v veliki meri tudi precej asketskega načina življenja ne gre. To zahteva ogromno samodiscipline in osredotočenosti na jasen cilj: vrhunsko uvrstitev. Morda prav zato tako zelo občudujemo športnike, saj vsakdo ve, da jim ni bilo nič podarjenega. Zanimivo pa je, da na ta način ne gledamo na nadpovprečne uspehe na drugih področjih našega življenja.

 

Tudi miselnost v podjetništvu je v marsičem podobna miselnosti vrhunskega športnika. S tem imam v mislih slovenske podjetnike in podjetnice, ki so v zadnjih 30 letih iz hobija v domačih garažah z veliko odrekanja in vztrajnosti ustvarili podjetja, ki danes zaposlujejo nekaj sto ljudi in so uspešna na mednarodnih trgih. Čeprav mnogo manj na očeh javnosti od športnikov, je tudi njihov uspeh v izjemno konkurenčnem globalnem svetu povezan s trdim delom, vztrajnostjo in samodisciplino. Večina družinskih podjetij pove, kako je z razvojem posla živela in dihala vsa družina, pogosto to ni bilo lahko. V nasprotju z včasih slišanim populističnim javnim mnenjem njihov osnovni cilj ni bil denar, temveč strast do tega, da ustvarijo nekaj novega, zanimivega, uspešnega, morda celo revolucionarnega na svojem področju. Vse ostalo je sledilo.

 

Tudi zaradi njih je danes Slovenija v marsičem šampion. Svetovne uspehe dosegamo v  izdelavi ultralahkih motorno-jadralnih letal, izpušnih sistemov, akumulatorskih baterij, razvoju video igric, igralnih avtomatov, proizvodnji merilnih instrumentov in tehnike, farmaciji … in še zelo dolgo bi lahko naštevali. Vse to je šlo iz majhne Slovenije v širni svet.

 

Ob enaki pozitivni spodbudi, kot jo znamo pokazati pri športnikih? Žal ne. Potisnjeni so ob rob javnega mnenja, čeprav v svojem poslovanju dnevno odkrivajo birokratske nesmisle, se ukvarjajo z zapletenimi postopki, tolmačenjem številnih zakonov in podzakonskih aktov in inšpekcijami – še posebej, če preveč štrlijo iz povprečja, česar v Sloveniji res ne maramo.

 

Resnici na ljubo pa se tudi pri športu naša čustvena evforija in pozitivni zanos končata pri uspehih in neradi razmišljamo o drugih okoliščinah. Med drugim tudi finančni plati, kjer ne zmoremo treznega razmisleka in racionalnega dialoga, kako njihovo davčno rezidentstvo ohraniti v Sloveniji. Zato se te teme v športu raje ne dotikamo, četudi nam skupaj z drugimi uspešnimi državljani kažejo, da bi bilo bolje imeti zmerne davke in pobrati nekaj, kot previsoke in pobrati nič. Ustvarjati državo talentov in uspeha.

 

Vzporednice iz športa nas lahko marsičesa naučijo na področju vodenja in upravljanja ne le podjetij in organizacij, temveč tudi države in politike. Vrhunski športniki pogosto povedo, da uspehi običajno niso rezultat dela le enega posameznika, ampak ekipe, s katero so obdani, zato si izbirajo odlične sodelavce. Tu so trenerji, psihologi, zdravstveni delavci, svetovalci za prehrano, tehnično opremo … Vsi v ekipi s ciljem, da športnika pripeljejo do vrhunskega rezultata. Gre pravzaprav za organizacijo, v kolesju katere je vsakemu dodeljena jasna vloga in cilj, ki ga želijo doseči, zato vsi tudi jasno vedo, v katero smer gredo in kaj morajo za to narediti. Gre za svet, v katerem ni delitve na »naše« in »vaše« in kjer kriterij izbire ni všečnost, temveč to, kdo je za določeno področje najboljši.

 

Tudi cilji so v športu in gospodarstvu zelo jasni in merljivi. Gledalci najbrž ne bi bili navdušeni nad športniki, ki bi si kot ambicijo postavili zgolj to, da bodo sodelovali na tekmah. V športu šteje samo uvrstitev, ki je običajno rezultat zelo natančne meritve. Ali si med najboljšimi ali nisi, kar potegne za sabo številne posledice, tudi finančne. Tudi Slovenija je imela kot mlada država nekaj časa zelo jasen cilj: vključitev v Evropsko unijo in uvedbo evra. Vse od takrat naprej tavamo, kot da ne bi zares dobro vedeli, kam sploh želimo. Nekaj časa smo omenjali uvrstitev med 15 ali vsaj 20 najbolj konkurenčnih držav na lestvici svetovne konkurenčnosti, ob nedavnem zdrsu na 40. mesto med 64. državami pa raje sploh ne govorimo več o tem, bo že minilo. In ob inerciji nekako upamo, da bo vrhunski rezultat prišel sam od sebe.

 

Vrhunski šampioni s katerega koli področja nam bodo povedali, da tako ne gre. Od vrhunskega športa se lahko naučimo, da odgovorni voditelji ne delajo le tistega, kar je popularno in lažje, temveč se pravi karakter pokaže, ko naredijo tisto, kar je prav. Čeprav so volitve vedno pred vrati in javno mnenje neusmiljeno. Ruski pisatelj Dostojevski je nekoč zapisal: »Če se na poti do cilja začneš ustavljati, da bi kamenjal vsakega psa, ki zalaja nate, ne boš cilja nikoli dosegel.« V športu ne štejejo meritve javnega mnenja niti besede mnenjskih voditeljev. Šteje samo rezultat.

 

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila v časniku Delo objavljena v ponedeljek, 3. 8. 2021: Slovenija, šampion!

 

 

 

Comments

Comments are disabled for this post