Press enter to see results or esc to cancel.

Delo: Volindija Koromandija

Petra Juvančič; foto: Blaž Samec

Prihodnje leto bo v Sloveniji v znamenju volitev. Spomladi parlamentarnih, čemur bo sledilo oblikovanje nove vlade, poleti bomo izbirali predsednika države, jeseni pa nas čakajo lokalne volitve v občinske svete in izbira županov. To bi bila lahko priložnost, da bi se po 30 letih samostojne države resno pogovorili o nadaljnjem razvoju države in družbeni blaginji. A mnogo bolj verjetno je, da prihaja zgolj obdobje sladkih obljub brez strateških načrtov za nujno potrebne reforme.

Predstavljajmo si, da na politični parket vstopijo zrele, izdelane osebnosti, ki želijo svoje delo zastaviti resno, strokovno in finančno vzdržno. Ki bodo iskreno povedale, da se populacija v Sloveniji stara, demografska slika je zato vse manj ugodna, vsak delovno aktivni pa s svojo bruto plačo skrbi že skorajda za enega upokojenca. Zato moramo nujno spremeniti pokojninski in zdravstveni sistem, da bosta lahko dolgoročno vzdržala pritisk. Sredstev, ki ste jih za pokojnine v času svoje zaposlitve vplačevali naši dragi upokojenci, že davno ni več, saj naš sistem temelji na sprotni porabi vplačanega; in ker je tega že danes mnogo premalo, dodatna sredstva prispeva proračun. Zato je nujno potrebno okrepiti drugi in tretji steber ter spodbuditi odgovornost posameznika za lastno prihodnost.

Podobno je v zdravstvu. Zaradi vse bolj dolgožive družbe, ki tudi v starosti upravičeno pričakuje visoko kakovost življenja, je zdravstveni sistem vse dražji. Večje povpraševanje po zdravstvenih storitvah, napredek v medicini, nova zdravila in tehnologije zdravljenja … Če želimo imeti za vse to finančno pokritje, moramo na novo opredeliti košarico pravic in doreči, kaj zmoremo financirati v okviru javnega zdravstva in kaj morda vendarle niso več tako zelo nujna zdravstvena stanja. Ne bo dovolj, da imamo vse pravice zgolj zapisane na papirju, v praksi pa do njih ne moremo. Tako na primer približno 120 tisoč ljudi nima izbranega osebnega zdravnika, zaradi čakalnih dob pa napotnica »redno« zelo pogosto pomeni »nikoli«. Da je torej nujna zdravstvena reforma, po kateri bo vsakemu prebivalcu jasno, koliko vplačuje ter kaj in kdaj za to dobi.

Reforma, v kateri s bomo namesto tradicionalnih populizmov o dopolnilnem zavarovanju pogovorili o neomejenih prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje. Kaj če bi nastopil takšen politični kandidat, ki bi znal povedati, da je 20 tisoč evrov letnega prispevka za zdravstvo, ki ga vplačujejo tisti z visokimi plačami, odločno preveč. Da to ni več nobena solidarnost, temveč rop. In da pot do bogate države in blaginje ne vodi skozi visoke prispevke in davke, temveč skozi prijazno podjetniško okolje, v katerem ljudje lahko ustvarjajo in zaposlujejo. Za solidarnost in socialno državo pa največ naredijo prav gospodarski razvoj in investicije, ki odpirajo kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, ta pa prinašajo tudi prihodke za zdravstvo, pokojnine in socialno varnost.

Predstavljajmo si, da bi na politični oder stopil kandidat, ki bi povedal, da je preko 900 veljavnih zakonov oziroma skupno približno 23 tisoč predpisov v Sloveniji preveč, administrativni postopki pa zapleteni in predolgi. Tako kot to ve vsakdo, ki je kdaj bodisi odpiral podjetje ali zgolj reševal stanovanjski problem. Da res nima smisla, da inšpektorji v dobi digitalnega nomadstva na domu preverjajo širino mize in barvo tipkovnice. Da je odgovornost posameznika včasih povsem dovolj in da vsega res ni treba predpisati. Kakor tudi to, da ima Slovenija le dva milijona prebivalcev, zato je povsem nesmiselno ohranjati razdelitev države na 212 občin, pri čemer jih kopica že danes ne ustreza opredeljenim normativom. Nekaj, kar razume in čemur se v vsakdanjem življenju nasmiha vsak, a se posmeh nekje na poti do politike izgubi.

Iskreno se moramo vprašati, koliko k temu prispevamo volivci sami, ker smo bodisi neaktivni ali ker izbiramo tisto, kar je bolj prijetno slišati in lažje narediti. Veliko težje je poslušati tistega, ki napoveduje kri, znoj in solze oziroma da bo za boljše življenje v prihodnje najprej treba marsikaj narediti in tudi malo potrpeti. Ne želimo si postavljati pomembnih, vsebinsko zahtevnih razvojnih ciljev, mnogo bolje nam gredo v uho obljube o tem, kako bo najnižja pokojnina znašala tisoč evrov, čeprav se to nikoli ne uresniči, politične odgovornosti pa ni.

Lepše si je pripenjati medalje ob nekaj (deset) evrih dodatka na mizerne pokojnine, čeprav bi mnogo bolj kazalo zardevati zaradi množice že danes revnih upokojencev. Mnogo lažje je deliti bombončke o brezplačnem javnem prevozu, kot javni promet dejansko urediti. Lažje se je prepirati o javnem in zasebnem, čeprav s tem ne rešiš nobenega izziva ne v šolstvu ne v zdravstvu. Mnogo bolj popularno je navijati za dodaten slovenski praznik ob Martinovem kot povedati, da moramo za večjo blaginjo nas in naslednjih generacij sprejeti ukrepe za višjo produktivnost. Mnogo lažje je ideološko deliti ljudi na revne in bogate, kot sprejeti razvojne in strateško pomembne ukrepe, ki bi pomagali na boljše vsem.

Ampak v tem sodelujemo vsi. Ko v isti sapi kritično ocenjujemo izvoljene in vsebine, ki nam jih postrežejo na dnevno političnem menuju, se bo torej treba zazreti vase in oceniti, ali sami zares izbiramo tiste, ki resno in odgovorno razmišljajo o razvoju in napredku, ali imamo raje politične bombončke. Do takrat pa velja: Politiki so odraz ljudstva oziroma tistega, kar smo si sami izbrali.

Petra Juvančič

 

Kolumna je bila objavljena v časniku delo v ponedeljek, 27. 9. 2021: Volindija Koromandija.

 

 

 

Comments

Comments are disabled for this post