*Pacient kot bog, ne številka

Niti ena država, tudi bistveno bolj bogate od Slovenije in Hrvaške, svojim državljanom ne morejo zagotoviti tako širokega obsega zdravstvenih pravic, kot obljubljajo politiki. Politiki obeh držav tako že 25 let lažejo državljanom, da je vse mogoče zagotoviti s količino denarja, ki nam je danes na voljo. To so besede prof. dr. Nikice Gabrića, mednarodno priznanega oftalmologa in direktorja zasebne bolnišnice za oftalmologijo Svjetlost v Zagrebu. Osnovni problem Slovenije in Hrvaške vidi v tem, da so bili ljudje vzgojeni z mislijo, da je zdravstvo brezplačno. In poudarja, da mora biti bolnik v zdravstvu obravnavan kot bog – ne kot nujno zlo.

Zakaj potreba po zasebnem zdravstvu?

Državni zdravstveni sistem, ki mu je posel dobesedno zagotovljen, ima zanesljive prihodke, osebje pa zagotovljene plače, nima nobene potrebe po tem, da se spremeni, če nima konkurence. Javni sistem pa z zasebniki dobi konkurenco. A ne na način, kot je bila to dolgo praksa na Hrvaškem in v Sloveniji, ko te je zdravnik iz javnega sistema prenaročil v svojo zasebno popoldansko prakso.

»Mnogo bolj razvite države, kot so Kanada, Nizozemska, Avstralija, imajo model, v katerem ni pomembno, kdo je lastnik bolnišnice – ali je to neki Nikica Gabrić ali država – vsi izvajalci se lahko enakovredno prijavljajo na razpisane javne zdravstvene programe. Pri tem zasebnik tekmuje z javno bolnišnico in jo s tem prisili, da mora delati bolje, bolj učinkovito, z boljšimi rezultati, bolniki pa imajo možnost izbire,« pojasnjuje Gabrić. »Niti v Sloveniji niti na Hrvaškem pa sistema nismo uredili tako, da bi bilo zasebno lastništvo enakovredno državnemu lastništvu. Zakaj? Ker imamo v tranzicijskih državah kopico predsodkov pred zasebno lastnino.«  

Obenem se mu zdi zanimivo, da imamo bolniki pri zasebnikih praviloma zelo dobre izkušnje. To pripisuje odnosu med zdravnikom in bolnikom, saj Gabrić kot zasebnik zahteva, da so njihovi zdravniki v funkciji bolnika, bolnik mora biti bog in ne nujno zlo, kot je pogosto v javnem zdravstvu. »Naša storitev je drugačna. Vsakega bolnika obravnavamo, kot da je eden od naših svojcev. V državnih bolnišnicah tako obravnavajo ministre in druge politike. Mi pa smo odvisni od tega, ali bo bolnik zadovoljen, ali bo lepo govoril o nas, saj na ta način k nam pripelje nove bolnike, prav tako pa nam negativna izkušnja lahko vse to poruši,« pravi Gabrić, ki od svojega osebja, tako zdravnikov, kot medicinskih sester in vseh drugih, pričakuje, da so vedno prijazni in da bolniki pri njih ne čakajo.

Bolnišnica je podjetje, ki se ukvarja z zdravljenjem ljudi

Težavo zdravstva v obeh državah vidi v tem, da management pogosto ne obvlada osnovnih ekonomskih kazalcev in nima ustreznih ekonomskih znanj, ki so potrebna za vodenje podjetij, kar bolnišnice nedvomno so. Zdravniki so izšolani za to, da zdravijo ljudi, nimajo pa izobrazbe, da bi bili managerji v zdravstvu. »Ko zdravnik pregleduje bolnika, spremlja njegove vitalne življenjske znake, sedimentacijo, krvno sliko, encime, proteine, opravi različne teste, rentgen, CTG in iz tega sklepa, če je človek zdrav. Prav tako mora tisti, ki upravlja podjetje, poznati osnovne kazalce, mora znati prebrati bilanco, izkaz poslovnega izida … Ne trdim, da zdravniki ne smejo biti managerji v zdravstvu, morajo pa se šolati, da bi znali dobro upravljati podjetje, kot je bolnišnica,« meni Gabrić.

25 odstotkov osebja preveč?

Moti ga, da osebje v zdravstvenem sistemu ne dela enako in da ne obstajajo kazalci, s katerimi bi merili učinkovitost zdravnikov, medicinskih sester in vseh sodelujočih v procesu zdravljenja. Imajo s strani države zagotovljene plače, ki niso vezane na učinkovitost in na odnos do bolnikov.

Prepričan je tudi, da je v vsaki bolnišnici vsaj 25 odstotkov ljudi preveč, tako zdravnikov kot medicinskih sester in tehnikov. »Nekateri so namreč istočasno zdravniki v bolnišnicah, delajo pa še na medicinski fakulteti, v različnih zdravniških društvih, kot sodni izvedenci … In potem vidiš, da niti pol svojega delovnega časa ne delajo z bolniki,« meni Gabrić.

Nič ni zastonj

V socializmu so ljudi učili, da jim v zdravstvu pripada vse, in to brezplačno. Takšnega razmišljanja je veliko še danes, veliko je politično všečnih obljub, premalo pa je zavedanja, da zdravstvo financiramo prav državljani s tem, koliko ustvarimo v gospodarstvu. Denarja pa je glede na zdravstvene potrebe vedno premalo. »Na Hrvaškem in v Sloveniji imamo enako ali celo še več pravic kot na Švedskem, Norveškem, v Nemčiji, Avstriji, a nimamo ekonomskih pogojev, potrebne rasti,« meni Gabrić in dodaja, da je prihodnost odvisna od gospodarskega razvoja. »Če bosta Slovenija in Hrvaška uspešno razvijali svoje gospodarstvo, bo več denarja na voljo tudi za zdravstvo.«

Predstavitev

Prof. dr. Nikica Gabrić je ustanovitelj in direktor bolnišnice za oftalmologijo Svjetlost v Zagrebu. Končal je medicinsko fakulteto na Univerzi v Zagrebu in je specialist oftamolog z doktoratom znanosti s tega področja. Je redni profesor na Medicinski fakulteti na Reki. Za sabo ima preko 40.000 operacij, operiral je v več kot 17 državah po svetu. Bil je predstojnik Klinike za oftalmologijo v bolnišnici KB  Sveti Duh v Zagrebu. Leta 1998 je ustanovil Kliniko Svjetlost, ki je postala prva zasebna univerzitetna klinika na Hrvaškem in poleg Zagreba deluje tudi na Reki, v Osijeku in Splitu. Objavil je preko 400 znanstvenih in strokovnih del in je član številnih profesionalnih združenj, med drugim Akademije medicinskih znanosti Hrvaške.

Celoten pogovor s prof. dr. Nikico Gabrićem je na voljo tudi tule.

Zanimivi članki

Jutarnji list, 29. 12. 205: Poslovni pothvat največeg privatnika u oftalmologiji: Nikica Gabrić gradi novu zgradu, širi biznis i otvara se za strateške partnere

Finance, 2. 4. 2015: Zdravstveni turisti drvijo na Hrvaško, naši zdravniki tarnajo

Foto: Jernej Lasic in Svjetlost