V dveh primerih običajno hitro zaključim debato o zdravstvu. Ko sogovornik omeni ZDA oziroma »amerikanizacijo« in ko se začne začarani krog ideološke razprave o javnem in zasebnem. Zdravstvo nas mora zanimati z enega samega vidika: posameznika, ki najprej dolga leta za zdravstvo prispeva, dolgoročno pa ga tudi vsak potrebuje. Vsem nam je skupno, da si v primeru bolezni ali poškodbe želimo dostopno, kakovostno in dostojanstveno zdravstveno obravnavo. V strokovnih razpravah o zdravstveni reformi pri nas še nisem naletela na strokovnjaka, ki bi stremel k »amerikanizaciji«. Pogosto pa to besedo uporabljajo tisti, ki si v našem sistemu ne želijo sprememb. Ali se jih zaradi nepoznavanja bojijo, kar je povsem naravno, ali pa izraz uporabljajo zgolj z namenom manipulacije, da bi bilo nekaterim še naprej omogočeno ribarjenje v kalnem.

Čeprav se naša mala država rada primerja s skorajda kontinentom s preko 300 milijoni prebivalcev, nam dobrih zgledov za ureditev zdravstva ni treba iskati čez Atlantik, saj imamo v socialno naravnani Evropi več kot dovolj primerov dobrih praks. Strokovno se vsi strinjamo, da imajo ZDA neverjetno zapleten, drag in tudi neučinkovit sistem, pri čemer vendarle ne smemo zanemariti izjemnega razvoja medicinske in farmacevtske stroke, zaradi katerega marsikateri specifični in zahtevnejši primeri bolnikov nadaljujejo svoje zdravljenje prav tam. Spomnimo se samo naših najbolj odmevnih primerov, kot so Gaja, Kris in Rene. Glede neposrečenih, populističnih in nestrokovnih primerjav z ZDA pa še ena zanimivost: samo Cleveland Clinic (ki jo vodi hrvaški zdravnik Tomislav Mihaljević), ima devet milijard letnega proračuna. V Sloveniji gledano v celoti za zdravstvo namenimo okoli štiri milijarde evrov letno (obvezno in dopolnilno zavarovanje, dodatna zavarovanja, samoplačništvo), od tega ima naša največja bolnišnica UKC Ljubljana približno 550 milijonov letnega proračuna.

V strokovnih razpravah o zdravstveni reformi pri nas še nisem naletela na strokovnjaka, ki bi stremel k »amerikanizaciji«. Pogosto pa to besedo uporabljajo tisti, ki si v našem sistemu ne želijo sprememb. Ali se jih zaradi nepoznavanja bojijo, kar je povsem naravno, ali pa izraz uporabljajo zgolj z namenom manipulacije, da bi bilo nekaterim še naprej omogočeno ribarjenje v kalnem.

Za nas so veliko bolj primerni zgledi v Evropi, pri čemer se moramo zavedati, da ima vsak sistem svoje tako pluse kot minuse in da je ureditev v posameznih državah povezana z družbenimi konsenzi, ki so jih sprejemali skozi zgodovino. Zanimivo so se na primer svoje zdravstvene reforme lotili na Nizozemskem, kjer so sistem temeljito preuredili pred 15 leti in so od tedaj v vrhu najrazličnejših primerjav po kakovosti zdravstvenih sistemov. Poseg je bil korenit in so ga pripravljali skoraj desetletje, ključne usmeritve in cilji pa so ostali vedno isti, tudi če so se v času reforme zamenjale vlade. Z letom 2006 so tako oblikovali sistem, s katerim so uredili tako zdravstvo kot dolgotrajno oskrbo, in, kar je zanimivo, obenem tudi zelo transparentno uredili celotno socialno politiko. Za njihov sistem velja, da imajo konkurenco tako na strani izvajalcev kot zavarovanj, ključne pri odločanju o sistemu pa so organizacije bolnikov. V začetni fazi so sicer kritiki pogosto navajali višje stroške in podražitev sistema, a so Nizozemci z racionalizacijo predvsem na bolnišničnem delu to hitro zajezili.

V Sloveniji imamo veliko raje primerjave s sosednjo Avstrijo, ki nam je lokacijsko in kulturno bližje, pri čemer pogosto pozabljamo, da moramo za verodostojno primerjavo obeh ureditev zdravstvenega sistema pogledati tudi skozi prizmo finančnih zmožnosti. Avstrija ima skoraj 47 tisoč evrov bruto družbenega proizvoda na prebivalca, Slovenija dobrih 23 tisoč. Po podatkih OECD Avstrija za zdravstvo nameni dobrih 10 odstotkov BDP, Slovenija 8. Tudi izdatki za zdravstvo v Avstriji so zato preračunano na prebivalca po kupni moči skoraj dvakrat višji kot v Sloveniji. Tako da si bo treba enkrat vendarle naliti tudi čistega vina in si priznati, da si bomo kot država lahko privoščili točno toliko, kot bomo ustvarili. Ko smo že pri primerjavah z Avstrijo, ne moremo mimo odhodov našega zdravstvenega osebja v tujino. Nedavno je bil v enem od časnikov objavljen oglas za zaposlitev zdravnika asistenta za ortopedijo in travmatologijo v avstrijskem zdravilišču brez nočne in dežurne službe s plačo najmanj 4.750 evrov mesečno, na kar obračunajo še delovno dobo. Še zdaleč ne osamljeni primer, mamljiv za naše mlade zdravnike in medicinske sestre, da se odpravijo privlačnim finančnim pogojem in boljšim pogojem dela naproti.

Zdravstvo je izjemno kompleksen sistem organizacij, ljudi in odnosov med njimi – naš sistem na primer vključuje dva milijona potencialnih in dejanskih uporabnikov storitev, nekaj tisoč izvajalcev, nekaj sto lekarn, okoli štiri milijarde denarja … Zato je rešitev za celovito in kakovostno reformo, ki bo osredotočena na ljudi, ne v enem posamezniku v podobi ministra, temveč v multidisciplinarni ekipi strokovnjakov z močnim vodstvom in s pripravljenostjo na sklepanje kompromisov. Predvsem pa tudi pripravljenostjo politike in drugih glasnih akterjev na umik s skrajnih polov populizma na oblikovanje sistema, ki bo skladen s potrebami ljudi – in ne politikov ali posameznih organizacij v sistemu.

Če se vrnemo k Nizozemski, je bil vsekakor zanimiv njihov pristop k reformi, v kateri so imeli glavno besedo strokovnjaki in predstavniki bolnikov in ne neposredno politiki, zato je kljub dolgotrajni pripravi sprememb fokus ves čas ostal enak. Zdravstvo je izjemno kompleksen sistem organizacij, ljudi in odnosov med njimi – naš sistem na primer vključuje dva milijona potencialnih in dejanskih uporabnikov storitev, nekaj tisoč izvajalcev, nekaj sto lekarn, okoli štiri milijarde denarja … Zato je rešitev za celovito in kakovostno reformo, ki bo osredotočena na ljudi, ne v enem posamezniku v podobi ministra, temveč v multidisciplinarni ekipi strokovnjakov z močnim vodstvom in s pripravljenostjo na sklepanje kompromisov. Predvsem pa tudi pripravljenostjo politike in drugih glasnih akterjev na umik s skrajnih polov populizma na oblikovanje sistema, ki bo skladen s potrebami ljudi – in ne politikov ali posameznih organizacij v sistemu. Glede na to, da naša država že dolga leta ni zmožna sistemsko urediti ne zdravstva ne dolgotrajne oskrbe, me za prihodnost naše generacije skrbi. Če k temu dodamo še nestabilen pokojninski sistem, je skrb še toliko večja. Čas je, da vsi skupaj pokažemo malce več odgovornosti.

Petra Juvančič

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo v ponedeljek, 22. junija 2020: Amerikanizacija, ki je ni.